Jakov Fak: Kolajne se svetijo, ko zdravje ne nagaja

O tem, kdo je naš najboljši biatlonec, ni dvoma. Še vedno je to Jakov Fak, ki je pred 14 leti osvojil svojo edino olimpijsko kolajno za Hrvaško, dve leti kasneje pa je začel zbirati odličja za novo domovino. Na svetovnih prvenstvih je pri štirih, od tega dveh zlatih, je pa od zadnjega minilo že kar dolgih devet let. Na Češkem je pri 36 letih dokazal, da še ni zrel za upokojitev. Spet se je uvrstil v deseterico, ki se mu sicer le redko izmuzne, a po osmih letih je v njej dvakrat. Devetemu mestu v posamični tekmi je dodal šesto iz skupinskega starta. 

"Zelo sem vesel, ne le zase, ampak zaradi vseh ljudi v reprezentanci. Seveda niso bile stopničke, ki so vedno zaželene. Ne gre vedno, kot si želiš. Niti sezona ni potekala tako, pred prvenstvom sem imel poškodbo. Tudi s tega vidika ni bilo enostavno. V začetku smo imeli na področju smuči težave, ampak mislim, da je prednost naše ekipe, servisa, ki je zelo majhen, da znajo stakniti glave in tudi ko ne gre, brskati, poskušati," je povedal Jakov Fak. Ne le med prvimi na tekmi, tudi pred tekmo so med prvimi, najzgodnejšimi na prizorišču, kar je televizijskim očem skrito: "Smo med redkimi tekmovalci, ki pred tekmo preizkušajo smuči. Veliko smo vsi vložili v ta dan in sem zelo ponosen, vesel, predvsem zaradi njih, ki so opravili odlično delo. Ta rezultat je plod dela njih, trenerjev in tekmovalcev."

Da se je dvakrat uvrstil med deseterico, ni naključje. "Veliko je v zdravju, ampak tudi v sezonah, ko ni bilo veliko uspeha, je bilo veliko dela, pa tudi smole z boleznimi. Pred lanskim svetovnim prvenstvom sem imel gripo in sem samo enkrat nastopil, pa še to preveč na silo. Na pol bolan sem še bil. Še zdrav človek težko tekmuje na tem nivoju. Enkrat, ko bo vsega konec in bom zavrtel stvari za nazaj, bom lahko bolj analiziral. Zdi se mi, da sezone kar letijo in se osredotočaš za delo naprej. Vedno gledaš, kaj si slabše delal, kaj lahko popraviš, vedno iščeš izboljšave in tako bo, dokler ne zaključim," je povedal Fak. Tudi v zadnjem nastopu je videl možnosti, da bi bil boljši. Sploh brez zgrešenega strela (kar sicer ne bi prineslo medalje, le mesto višjo uvrstitev). "Moralo bi iti brez. Kot v štafeti sem imel na strelišču precej težek dan. Puška ni bila, kjer bi hotel, ni bilo sproščenosti, forme kot v začetku januarja. Takrat je bila precej bolj mirna. Pred zadnjim strelom sem moral odložiti, čakati in poskušati zadeti, kar mi je prineslo dobro pozicijo."