Zoran Mijatović
Slovenski hokejisti niso potrdili uspeha predhodne (pol)generacije iz 2014 in 2018 in so še drugič zapored ostali brez olimpijskih iger. Usodna sta bila poraza proti rednima članoma elitne divizije, kamor se je Slovenija, sicer nestalna članica, letos spet uvrstila - gostiteljica Latvija je bila v Rigi boljša s 4:2, Francija pa s 5:1, tako da je zadnja tekma proti Ukrajini, ki se je letos prebila iz tretjega v drugi razred svetovnega hokeja, štela bolj za popravo vtisa. Uspelo je vsaj to. S 6:2 so risi nadvladali nasprotnike; po polovici tekme so vodili že s 3:0, nato popustili in Ukrajincem dovolili, da se do konca druge tretjine približajo na 3:2, nato pa v zadnji tretjini pokazali, kdo je za razred boljši nasprotnik. Žrtev pirove zmage pa je bil otrok mariborske hokejske šole Rok Macuh, ki ga je Ukrajinec Filip Pangelov-Juldašev z ramo nešportno udaril v predel vratu. Nesrečnež je negibno obležal na ledu, zdravniška služba pa ga je naposled odpeljala na nosilih.
"Pred tekmo smo se dogovorili, da gremo na polno. Od turnirja smo se želeli posloviti z zmago. Vse, kar smo se dogovorili, smo tudi izpolnili. Pokazali smo značaj, voljo, spoštovanje in zmagali. V drugi tretjini smo storili kakšen prekršek preveč, kar nas je spet teplo, ampak smo prišli nazaj in odigrali tako, kot je treba. Sigurno je turnir lažje zapustiti z zmago," je napadalec Jan Urbas ponosen, da je skupaj s soigralci za konec popravil grenak priokus s prejšnjih dveh tekem: "Prva dva tekmeca pa sta bila boljša, tako pač je."
Glede na vse kazalce in jakostno lestvico je tretje mesto v družbi Latvije, Francije in Ukrajine povsem realno. Vseeno so si hokejisti želeli presežek, kakršen je bil uspeh prejšnje (pol)generacije pred Sočijem in Pjongčangom. "Riga nam res ni usojena. Nismo dosegli rezultata, ki smo si ga želeli, smo pa vsaj na zadnji tekmi hoteli še enkrat slišati Zdravljico. Moramo priznati, da sta Francija in Latvija boljši, da imata boljši kader. Mi bi morali biti bolj disciplinirani, ne da smo dovolili tekmecem, da so spretno izkoriščali številčno premoč. Smo se pa borili, pustili smo dober vtis, žal pa želenega rezultata ni bilo," je žaloval Anže Kuralt.
Črto pod turnir je že potegnil selektor Edo Terglav in opravil prvo, hitro analizo: "Ves turnir so nas mučili prekrški. Tudi proti Ukrajini je bilo teh pet minut, v katerih so znižali zaostanek, za grajo. Drugo mi je bilo kar všeč. Vzdušje, energija, obnašanje. Vesel sem, da so fantje spoštovali navodila in odigrali, kot je treba. Zdaj moramo gledati naprej. Upam, da smo se na turnirju kaj naučili, da bomo popravili napake, ki so se nam dogajale." Čeprav si je Terglavova četa v začetku maja na drugorazrednem svetovnem prvenstvu divizije IA z drugim mestom zagotovila napredovanje, je na teh olimpijskih kvalifikacijah na selektorja očitno pustila še večji vtis: "Tukaj sem videl veliko stvari, ki jih aprila in maja nisem. Moram si vzeti nekaj časa, da preučim dobre in slabe reči. Imamo mlade fante, z njimi sem kar zadovoljen. Dokazali so, da lahko igrajo na taki ravni. Seveda pa se morajo v klubih še naprej razvijati. Zagotovo jim še kar nekaj manjka. Predvsem bodo morali počasi prevzeti odgovornost. Najbolj ponosen pa sem na borbo; ni bilo tekme, da bi nehali igrati, vedno smo se borili do konca. Fantje so spet pokazali, koliko jim pomeni igranje za reprezentanco."
