Marko Kovačevič
Začelo se je, ko bi se moralo že končati. Šerif, klub iz Tiraspola, prestolnice mednarodno nepriznane Pridnjestrske republike, je prizorišče spopada z nogometaši Maribora v drugem krogu kvalifikacij za ligo prvakov preselil v Kišinjev, glavno mesto Moldavije, države, ki mu je "posodila" zastavo za kolovratenje po evropskih pokalih.
Sanje o raju so se razblinile, četa, ki jo je takrat še vodil Radovan Karanović, je padla brez izstreljenega naboja v napadu. Še noč je bilo treba preživeti v mestu, ki je Mariboru pustilo rane že leta 2000, ko jo je takrat ambicioznemu moštvu Matjaža Keka zagodel popoln avtsajder, Zimbru, jutro pa je bilo rezervirano za transport na Štajersko. Vsaj moralo bi biti. Do vhoda letališča je še šlo, tam pa so bila vrata zaklenjena. Bombni alarm! Kakšno uro pred predvidenim vkrcanjem so morali letališče zapreti.
Kako javiti domov, da bomo imeli krepko zamudo, hkrati pa ne povzročiti preplaha? Grožnja z eksplozivom pač ni majhna stvar. Pa tudi, če se v enem poletju ponovi 50-krat, postane del letališke folklore, kot se je po pričevanjih lokalcev zgodilo v Kišinjevu. Da je prijava lažna, kot jih je bilo že kakih 49 pred njo, so na letališču vedeli, še preden so jo dobili, a varnostni protokoli, ki terjajo zaprtje objekta in temeljit pregled vseh površin, so obstali.
Spoznanje, da sem varčeval, kjer ni bilo treba, me je ujelo šele takrat, ko bi moral oditi. Lokalna SIM-kartica z dokaj razkošnim paketom dovoljene porabe mobilnih podatkov je ostala v trgovini, za komunikacijo z redakcijo, oddajanje tekstov pa še kake fotografije in posnetka za povrh so bila brezžična omrežja, ki so nam jih pripravili gostitelji, čisto dovolj, v tisti uri pa bi bila alternativa vredna suhega zlata. Spremenil sem se v hodeči iskalnik signala, na koncu pa s pomočjo radijskega kolega Boštjana le našel kontakt z domovino. Hm, morda ni najboljše, da sporočilo, ki naj bi vse skupaj pomirilo, začneš s "Samo brez panike". Še eno spoznanje, ki je prišlo prepozno.
Enourno zaprtje je povzročilo triuren zamik potovanja, podaljšalo vrste na vseh mogočih in nemogočih kontrolah. Bombe niso našli. Spet. Pojavile so se govorice, da za vsem skupaj stojijo nekdanji lastniki zdaj podržavljenega letališča, ki z lažnimi prijavami kujejo svoje maščevanje. Pri iskanju krivca je ostalo pri špekulacijah, zamuda pa je ostala.
