Uroš Gramc
V tistih časih si se še za vestičko moral boriti, moledovati. Ni bila to služba za poln delovni čas, kot je v času Rogliča, Pogačarja, Mohoriča ..., ko naročila dežujejo in si kdaj celo zaželiš, da bi se vrnil v stare, "dobre" čase.
No, ni tako hudo, le včasih treba pojamrati, mar ne? Ali pač? Vprašajte Roberta, našega fotoreporterja, ki mi je bil letos dodeljen za creme de la creme - Tour de France. Po Sašu in Andreju naj bi on tretji prišel domov zasvojen in bi s prve zavil v štacuno po specialko. A Ljubljančan se ni dal. Že ko sem ga za vožnjo proti Franciji pobral na domu, mi je ponudil neki dres, ki si ga je menda kupil zgolj, ker mu je bil lep. Nisem ga vzel, misleč, da si premisli, a si ni. Hitro mi je postalo jasno, zakaj ne, veste, on je - bodul. Bodulija! In to originalen, čist kot solza! A kdo sploh je bodul? Tudi sam nisem vedel, mi je razložil, da tako imenujejo prebivalce hrvaških otokov, Raba, Krka, morda še katerega. Robert tam sicer ne živi, samo dopustuje, ampak svojih korenin ne more skriti. Oziroma jih niti noče, včasih se nanje celo izgovarja, ker je zaspane in malce lenoben. No, tudi to je bodul, po "naše" - Dalmatinec.
"Z naskokom najtežji teren v življenju"
Saj jaz sem tudi večkrat v življenju peteline slišal peti, ko sem se odpravljal spat, kot pa ob bujenju, ampak v Franciji sem jutra izkoristil za skok na kolo in na prelaz, kamor so ga kasneje mahnili profiči. Za občutek, kaj jih čaka, za reportažo ali kar tako. Nisem bil edini, kolone so se valile na Granon, Alpe d' Huez, v Megeve, ko je Robert ... spal. Oziroma se prebujal.
On je na Galibierju težko dihal, pa se je gor peljal z avtomobilom. Ne bi imel srca, da bi mu v roke potisnil še kolo. A ne me narobe razumeti, bil je delaven, na "z naskokom najtežjem terenu v življenju", kot ga je sam poimenoval, pa je v tem poslu že lep čas, je marsikateri vrh dosegel peš ter v gneči in prerivanju posnel odlične fotke. In še več bi jih bil, če mu službeni aparat ne bi nagajal. Z veseljem ga še vzamem zraven, če bo firma to še omogočala, ker tudi dobro kuha. In ker se sploh ne upira, če se po ubijalskih dnevih gre na večerni ogled mesta.
