Športno 2022: Poškodba na delu, a s sodelavcem sta jo na srečo dobro odnesla

Delo športnega novinarja ne spada med opravila, ki so pogosto izpostavljena nevarnostim. Redke izjeme so dogodki na terenih, kjer se ti lahko zgodi kaj nepričakovanega, neobičajnega, bizarnega, osupljivega ... Največkrat so ti trenutki za zgodbo dobri. Žal pa se na terenu pripeti tudi nesreča. V primeru Večerove ekipe, ki sva jo tvorila s fotoreporterjem Andrejem Petelinškom decembra v Zagrebu, je šlo za srečo v nesreči, saj bi se lahko končalo s hujšimi posledicami.

Na dan četrtfinala svetovnega prvenstva med Brazilijo in Hrvaško smo tam popisali utrip v času tekme. Obračun je bil v večji meri nezanimiv, v središču Zagreba je bilo do konca rednega dela tekme mirno. Prvič so bakle na terasah lokalov zagorele po rednem delu in znova spet, ko je tik pred koncem drugega podaljška nogometaš domačega Dinama Bruno Petković izenačil in tekmo odpeljal v enajstmetrovke. Ob napetem spremljanju streljanja se je zaradi dobrih obramb še enega dinamovca Dominika Livakovića napovedoval delirij. In res se je zgodilo, Marquinhos je zadel vratnico in potrdil drugo zaporedno uvrstitev Hrvaške v polfinale svetovnega prvenstva, po Zagrebu pa se je začelo vsesplošno rajanje.

Vonj kuhanega vina na terasah lokalov je zamenjal vonj pirotehnike in politega piva. Božične stihe iz zvočnikov adventnega prestolnice so zamenjali poki petard in raket ter navijaški vzkliki. Ko sem med snemanjem le meter od sebe opazil prižgano baterijo z raketami, sem se začel odmikati. Z Andrejem sva se spogledala in ugotovila, da imava dovolj materiala. Odpravljala sva se že, on se je prijel za ušesa, saj je opazil, da je nekdo v najino bližino odvrgel pirotehnično sredstvo. Bum!

A roke je odmaknil prehitro in mu je v glavi še nekaj trenutkov odzvanjalo, jaz pa sem začutil močno bolečino pod levim ramenom. Na jakni se ni poznalo nič in oddahnil sem si. Ko pa sem med pisanjem reportaže zaradi bolečine le pogledal pod rokav, sem opazil rdečico. Čez nekaj dni se je ta spremenila v veliko modrico z brazgotino, celo rjave barve je bila koža v nekaj dneh, bolečina pa je k sreči v manj kot tednu minila.

S sodelavcem sva jo dobro odnesla, a ob spominu na pok se hitro prikrade vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi sunek udaril le nekaj centimetrov višje. Zato apel: pozorno in previdno s pirotehniko, če je ta sploh potrebna.