Naš novinar Uroš Esih se je že danes zjutraj odpravil v središče Strasbourga, kjer se je sinoči zgodil napad, v katerem sta bila po do zdaj znanih podatkov ubita dva človeka, 14 ljudi pa je bilo ranjenih. In ravno v ulici, v kateri se je napad zgodil je bil priča operaciji posebnih enot policije v polni opremi. Ulica je namreč zaprta za vse.
Več o streljanju v Strasbourgu lahko preberete v današnji novici -> TUKAJ.
In tudi v včerajšnji novici -> TUKAJ.
Na ulicah ogromno oboroženih policistov in vojakov
Je pa na ulicah veliko do zob oboroženih policistov in pripadnikov žandarmerije ter drugih varnostnih organov v polni opremi, poroča naš novinar. In veliko je tudi novinarjev, ki poročajo o napadu, sicer pa je veliko število predstavnikov sedme sile v mestu posledica plenarnega zasedanja Evropskega parlamenta.
Ljudje, tako turisti, kot tudi domačini, si ogledujejo točke napadov in spopadov, se pa na njih ne zbirajo in tam ne polagajo cvetja ali sveč, kot je bilo to običajno v preteklih napadih v Franciji.
Jernej Verbič, nekdanji novinar 24ur, Radia Slovenija in Dela, o tem, kako je doživel strelski napad v Strasbourgu
"Par sto metrov stran so streljali"
S kolegoma okoli osmih sedim v Trolley Bus Bar Strasbourg, ko se naenkrat zunaj začne panika. Ljudje tečejo. Ulice so kar naenkrat prazne. V bar se zateče punca, vsa prestrašena. “Par sto metrov stran so streljali.” To je vse, kar smo (iz)vedeli. Natakar nas je, trezno in preudarno, poslal najprej za šank, potem počasi v zadnjo sobo, ugasnil je luči, zaklenil lokal ... skozi zadnja vrata smo šli na stopnišče hiše. In čakali. Na informacije. Potem je prijazna družina kar celo ekipo iz bara povabila k sebi. Nam dala za pit. Vse, kar so imeli. Kar je bilo zanimivo ... v treh urah nihče ni začutil potrebe po tem, da bi vklopili TV. Informacije so šopale s telefonov. Naključna druščina si je posojala polnilce. Eni so govorili štose, eno od deklet je praznovalo rojstni dan, par se jih je pod težo dogodka zlomilo in so jokali, “gazda” je na mizo prinesel še vse sladko iz stanovanja.
Po enajsti kličejo kolegi, ki so bili na poti proti Trolleyju, pa so morali na varno v kino dvorano. “Zunaj smo.” Odpravimo se na ulice. Prazne. Vse zaprto. Tam, kjer so še ljudje, ostalih ne spuščajo več v lokale. Z otoka se še ne da. Najdemo kebabdžinico, kjer lahko končno dobimo nekaj za jest. Kolegica iz Evropskega parlamenta sporoči, da še kar ne smejo ven. Turistka za sosednjo mizo ne more v hotel nekaj ulic stran. Hčerka ji je zaspala v naročju.
Dogajanje se preseli v Neudorf, kamor naj bi se zatekel strelec. Helikopterji krožijo, maskirani specialci v koloni vozil se vozijo po mestu. Končno lahko gremo spat.
Jutro za tem ... Še kar sirene. Iskanje storilca se nadaljuje. Božični sejem je odpovedan. Meni pa bo v spominu, ob začetnem nepopisnem strahu in negotovosti, kaj se sploh dogaja, najbolj ostala toplina in prijaznost ljudi. Gospoda s stanovanjem nad kafičem, gospoda in gospodične s kebabi, naključnih sogovornikov, ki so nam razlagali, kaj se dogaja ...
Še je upanje za ta svet. Kljub vsemu.
