Boris Jaušovec
Na avstrijskem Štajerskem, odkar je dežela priznala obstoj slovenske manjšine, ki je sicer povsem enakovredno kot koroški Slovenci ali gradiščanski Hrvati omenjena v Avstrijski državni pogodbi, je letošnje šolsko leto že petnajsto po vrsti, ko lahko starši svoje otroke vpišejo k prostovoljnemu oziroma fakultativnemu pouku slovenščine. Največkrat je to pouk drugega tujega jezika oziroma jezika soseda ali prednikov.
Kot nam je povedala predsednica Kulturnega društva člen 7 za Slovence na avstrijskem Štajerskem Susanne Weitlaner, se je letos k pouku slovenščine, ki je ponujen na okoli 20 šolah različnih stopenj v štirih okrajih in v Gradcu, vpisalo 438 učencev in dijakov. To je kar precej več kot lani, ko je bilo teh vpisov 308, ali celo predlani, ko jih je bilo 366. Rekordni vpis so v društvu sicer zabeležili v šolskem letu 2012/13, namreč 458. Med ljudskimi šolami je k slovenščini vpisanih največ otrok v Ivniku/Eibiswaldu, kar 74. Pri novih srednjih šolah pa letos prednjači Arnež/Arnfels s 27 vpisi. Največ vpisov k slovenščini doslej imajo tudi na višji stopnji gimnazije (BORG) v avstrijski Radgoni, 65, vendar gre pri vseh teh za dijake, ki prihajajo iz Slovenije in imajo zadnja leta na tej šoli tudi opraviti maturo iz slovenščine.
V Gradcu, kjer se slovenščine kot materinščine učijo tri ure na teden na novi srednji šoli St. Andrä, ima učiteljica Tatjana Vučajnk, ki je tudi asistentka za didaktiko slovenščine na univerzi v Celovcu, v kombiniranih oddelkih 25 otrok od sedmega do desetega leta. "To je nekaj več kot lani, starši pa so povečini gostujoči delavci iz Slovenije ali koroški Slovenci, ki so zaposleni v štajerski prestolnici," je povedala na nedavnem seminarju o slovenščini v družini in šoli v društveni Pavlovi hiši v Potrni/Laafeldu. Simon Ošlak Gerasimov pa že četrto šolsko leto v Gradcu, na gimnaziji Klusemann, ki je pobratena s slovensko gimnazijo v Celovcu, poučuje slovenščino kot materinščino dijake. "Imamo dve popoldanski šolski uri slovenščine tedensko in doslej sta maturo iz slovenščine opravila že dva dijaka, eden pod mojim vodstvom lani," nam je dejal v pogovoru. In dodal: "Pravi izziv za učitelja je sestava skupin, ki je zelo heterogena, dijaki prihajajo iz različnih srednjih šol v Gradcu. Med desetimi letos vpisanimi dijaki imamo namreč štiri različne stopnje znanja. Dijakov bi bilo seveda lahko več, saj vse več Slovencev najde delo v Gradcu. Toda dijaki imajo popoldne vse manj prostega časa, saj so tedaj pri različnih tečajih, krožkih, petju, športu ... V resnici jih po večini k slovenščini silijo starši, ki želijo, da otroci ohranijo znanje materinščine in v njem napredujejo. Prav zavoljo tega je naslednji velik izziv za učitelja ocenjevanje. Mnogi starši menijo, da bi moral dijakom dati samo najboljše ocene. Ocena namreč pristane v dijaškem spričevalu. In če tak dijak ne dobi odlične ocene, slišim pripombe, pa saj doma govorimo slovensko, ali obratno, doma pač nimamo časa govoriti slovensko. Mene kot učitelja seveda ne zanima, kaj se dogaja doma, ampak zgolj to, kaj se počne na tečaju."
Predsednica društva Susanne Weitlaner, ki tudi poučuje slovenščino na Višji zvezni šoli za gozdarstvo HBLA v Brucku an der Mur, letos 23 študentov, si še zmeraj prizadeva, da bi se bilo slovenščino na avstrijskem Štajerskem otrokom v prihodnosti mogoče učiti povezano, torej od nižje do višjih stopenj znanja: "Pa prav zlahka si predstavljam, da bi slovenščina, vsaj vzdolž meje s Slovenijo, na šolah postala obvezen tuji jezik, če bi se le šolski ravnatelji in direktorji za to opogumili. To mesto ima sedaj angleščina, toda večina otrok, ko konča šolanje, ostane v regiji, in bi jim znanje slovenščine gotovo koristilo."
