Donald Trump je bil verjetno spet silno jezen, ko je agencija Gallup konec leta objavila rezultate ankete o najbolj občudovanem Američanu. Raziskava že desetletja odseva Belo hišo, predsednik države je skoraj vedno na vrhu lestvice. A ne Trump, doslej ga je vsako leto premagal njegov predhodnik Barack Obama, kar ga mora še posebej jeziti, saj je svoje predsedovanje posvetil izbrisu Obamove dediščine. Tolaži se lahko vsaj s tem, da sta si sedaj prvo mesto razdelila.
Vplivni evangeličani
Iz slednjega je mogoče izpeljati, da obstaja 18 odstotkov Američanov, ki so ne samo pripravljeni voliti nekdanjega zvezdnika resničnostne televizije, ampak ga celo občudujejo. Morda si zadovoljen z njegovimi političnimi prizadevanji, če si take vrste človek, težko pa si je predstavljati tako zelo pozitiven čustven odnos do njega, da bi ga lahko imenovali občudovanje. Celo konservativni komentator Ben Shapiro je jedko pripomnil, da je "zelo težko odobravati značaj Donalda Trumpa niti to ni primerno". A so tri leta odmikov od normalnosti očitno sprožila tolikšno otopelost, da se raven še sprejemljivega vse boj znižuje v smeri Trumpovega skrunjenja spodobnosti.
Tri leta odmikov od normalnosti so v ZDA očitno sprožila otopelost.
Skladno z vzhajanjem zadovoljstva nad gospodarstvom se v anketah zmanjšuje Trumpov zaostanek za demokrati.
Vsa negotovost pri demokratih je na plan privabila tudi milijarderja Michaela Bloomberga, ki se je za kandidaturo odločil pozno, a si s polnimi žepi lahko privošči drago kampanjo in dolgo mešanje štren.
Vzporedni resničnosti
Hkratno glasovanje za tako izjemno različni osebnosti, kot sta Trump in Obama, potrjuje globoko politično razklanost. Če so demokrati upali, da bodo s postopkom odstavljanja predsednika razkrili cesarjeva nova oblačila, so dosegli to, česar so se najbolj izkušeni med njimi ves čas bali. Tisti del Američanov, ki ne mara Trumpa, ga črti še bolj, njegovi podporniki pa so sedaj povsem gotovi o zaroti, ki jo demokrati kujejo v spregi z "globoko državo". Med obema poloma skoraj ni več stičnih točk, družabni mediji pa še bolj napihujejo ločena ideološka balona, v katerih živita dve vzporedni resničnosti.
To je glavni cilj Trumpa, če mu lahko pripišemo načrtno delovanje: ob podpori bele evangeličanske volilne baze in z nenehnim trobljenjem po twitterju je ustvaril svoja "alternativna dejstva" in si pokoril republikansko stranko. Drugače misleči so izgnani, nekdanji kritiki, ki so ga obkladali s tepcem, so sedaj najbolj glasni podporniki in zvesto ponavljajo ali zagovarjajo stvari, sprte z resničnostjo. Politologa Tom Mann in Norm Orstein (slednji je konservativec) sta že 2012 opozarjala, da je republikanska stranka "postala ideološko skrajna, ne gane je običajno razumevanje dejstev, dokazov in znanosti, posmehuje se dogovorom, omalovažuje legitimnost opozicije". Trump je samo vulgarni višek tega trenda.
Odločale bodo ekonomske razmere
Za drugi mandat predsednika so najbolj pomembne razmere v gospodarstvu, to pa je vsaj videti v razcvetu. Rekordno visoki borzni indeksi in izjemno nizka brezposelnost krepita optimizem potrošnikov. Poletna svarila pred recesijo so potihnila, uresničuje se napoved, da bo Bela hiša v volilnem letu sklenila dogovor s Kitajsko in ga razglasila za veliko zmago v trgovinski vojni. Ta je v temelje mednarodne ureditve zasejala seme nestabilnosti, ki grozi, da bo vzklilo v hudo krizo, toda dolgoročne grožnje republikanskih politikov ne skrbijo.
Gneča med demokrati
Skladno z vzhajanjem zadovoljstva nad gospodarstvom se v anketah zmanjšuje Trumpov zaostanek za demokrati. Le še nekdanji podpredsednik Joe Biden in senator Bernie Sanders imata nekaj prednosti, z drugimi je že izenačen. V še vedno hudi gneči 14 demokratskih kandidatov nobeden ne zbuja pravega navdušenja, stranka pa razen "zrušimo Trumpa" še nima jasno oblikovanega sporočila. Ob poudarjanju merila izvoljivosti se zdi Biden najbolj varna izbira, a mladih in levega krila ne zanima. Na desnici načrtno v isti sapi ponavljajo besedi "Biden" in "korupcija". Brez dokazov, a dovolj vztrajno, da na tega demokrata lega senca.
Najbolj energična zborovanja imata Sanders in senatorka Elizabeth Warren, toda ob zadovoljstvu nad gospodarstvom je drsenja stranke v levo konec, njuni predlogi pri sredinskih volivcih zbujajo skrb, da gredo za ameriške razmere predaleč. Bidna skuša s sredine izriniti presenečenje iz Indiane, župan Pete Buttigieg, ki vodi v anketah pred februarskimi strankarskimi volitvami v Iowi in New Hampshiru. Toda do njega je povsem hladna temnopolta skupnost, ki bo spomladi odločala na jugu, levo krilo stranke pa ga vse bolj napada. Ta četverica je za zdaj najbolj verjeten nabor, iz katerega bomo dobili Trumpovega protikandidata.
Vsa negotovost je na plan privabila tudi milijarderja Michaela Bloomberga, ki se je za kandidaturo odločil pozno, a si s polnimi žepi lahko privošči drago kampanjo in dolgo mešanje štren. Tudi Sanders, ki mu volilno blagajno polni na tisoče majhnih donatorjev, bi lahko vztrajal čisto do konca. Tako se bodo demokrati julija morda zbrali na konvenciji v Milwaukeeju, še vedno z več možnimi kandidati in z gverilskimi spopadi med delegati. Končni zmagovalec bi namesto poenotenja stranke in vala energije dobil mlako zamer, Trump pa bližnjico za nova štiri leta.
