(FOTO) Puchova kocka: Poseben primerek dobil tudi papež

Kakšnih 60 kilometrov severno od Maribora leži vasica, imenovana Gradec, za nas bolj znana kar kot "Grac". Če smo čez mejo na Šentilju šibali do Lipnice po kavo in milko, pa potem naprej po tečni "tudum-tudum" betonski avtocesti do Gradca v Ikeo po kocko in v Mediamarkt po avtoradio, pa pravzaprav nikoli nismo polagali pozornosti na tovarno tam v smeri proti Dunaju, kjer izdelujejo avtomobile. Danes Magna, nekoč Puch, je dala številne modele in še danes iz nje kot podružnice vozijo številni modeli mnogih proizvajalcev, ki nastajajo tudi s pomočjo pridnih rok naših okoličanov, ki se dnevno vozijo z raznih koncev Štajerske in Prekmurja tja na delo.

Ob poetičnem uvodu ne moremo mimo tega, da je tam nastal kultni (g)elandewagen ali terenec, bržkone najboljši svoje vrste, ki ga je kdaj naredila Evropa (in branik pred poplavo vzhodnjaških samurajev). Ta kockasta terenska kreacija, s kratkim imenom G ali Puch G ali danes Mercedes-Benz Razred G, je prišla na svet s čisto posebnim naročilom, najprej kot vojaško vozilo (ob pinzgauerjih in haflingerjih še ena čudovita avstrijska mojstrovina), potem pa kot civilni terenec.

Tako se je primerilo, da je nekega dne iranski šah Reza Pahlavi predlagal Mercedesu, da naredijo vojaško vozilo, ti pa so za razvoj zadolžili avstrijske sosede. Ali drugače, leta 1972 je bila podpisana pogodba o sodelovanju s Stuttgartom in graško tovarno Steyr-Daimler-Puch. Nemci so poskrbeli za dizajn, mehaniko in testiranja, tovarna pri sosedih pa za proizvodne načrte. Prvi leseni model je bil šefom v Stuttgartu predstavljen leta 1973, testni primerki pa so začeli voziti po nemških dnevnih kopih, po Sahari in celo po arktičnem krogu. Proizvodnja se je začela leta 1975 in je sprva potekala povsem ročno. Hkrati so licenco dobili tudi pri Peugeotu, ki je avto s Peugeotovim motorjem izdeloval kot vojaško vozilo Peugeot P4 z motorjem iz peugeota 504. Prvi so ga uporabili Argentinci leta 1981, enega od njih so na Falklandih zajeli Britanci in ga potem uporabljali v Kraljevem letalstvu. Od čistokrvnih avstrijskih terencev se loči po oglatih žarometih.

Leta 1979 je kocka dobila tudi svojo civilno različico, model G (ali puch G). Enega od G-jev, posebej spremenjenega in nadgrajenega s plastično kabino na zadnjem delu, je leta 1980 dobil tudi papež. Ta papamobil ali papa G lahko danes vidite v Mercedesovem muzeju v Stuttgartu.

Zelo specifično geometrijsko oblikovani terenec je zelo hitro našel pot v vse sfere javnega življenja, navdušeni so bili tudi zasebniki. Vojska, policija (tudi pri nas), gasilci, reševalci. Puch G je znal zlesti tja, kamor si ni upal noben drug avto te vrste, no, le še lada niva je bila podobno nor avto, ampak to je že neka druga zgodba. Leta 1981 je G dobil prve večje posodobitve, med drugim samodejni menjalnik, klimatsko napravo, dodatni rezervoar za gorivo, mrežasto zaščito za žaromete in vitel. Od leta 1982 je bil na voljo tudi z motorjem z vbrizgom goriva, udobnejšimi sedeži in ogrevanjem, širšimi kolesi in zaščito kolesnih lokov. Terenske potrebe so rasle skupaj z nadgradnjami – od leta 1985 so bile "špere" in merilnik vrtljajev že del serijske opreme, do 1986 je skupna proizvodnja dosegla številko petdeset tisoč primerkov.

G je brez velikega pompa še naprej uspešno služil v svojem prodajnem segmentu. Leta 1990 je dobil nov obraz, za deseto obletnico leto pred tem pa so mu namenili stalni štirikolesni pogon, notranjost z lesenimi vstavki in ABS. V naslednjih letih je civilna različica dobila še tempomat in pokrov za rezervno kolo na zadnjih vratih iz nerjavečega jekla. Leta 1994 je bil v Gradcu narejen stotisoči primerek, z voznikovo zračno blazino in hlajenimi zavornimi diski, gorjan naših sosedov pa je uradno postal mercedes razred G. Čeprav se zdijo te malenkosti danes samoumevne, se je G leta 1996 pohvalil z elektronsko nadzorovano petstopenjsko avtomatiko in pranjem žarometov, zračna blazina pa je bila na voljo tudi za sovoznika (ta se je pred tem ob trku lahko držal za poseben ročaj, ki je še danes neke vrste ikona notranjosti). Za tiste, ki so hoteli nekaj več od povprečja, pa je od 1999. na voljo slavni G 500 z V8-motorjem z 220 kW. Ker to nekaterim še vedno ni bilo dovolj, je 1999. na trg prišla še AMG-različica z 260 kW (354 KM). Takoj v začetku novega stoletja je razred G zapeljal še na ameriška tla, dobil je tudi kromirano masko in odbijače v barvi karoserije. Iz tega časa je tudi vsa ostala pripadajoča elektronika, od ESP do elektronskega nadzora štirikolesnega pogona. In ker mišic ni nikoli dovolj, je leta 2004 G 55 AMG dobil kompresorsko polnjen V8, ki je razvijal že 355 kW (483 KM). Med posebnimi dosežki najdemo odpravo, ki je 2006. odšla v Sibirijo s serijsko opremljenim G 500 in prevozila 19 tisoč kilometrov brez ene same okvare, in to pri temperaturah, ki so segale do -53 stopinj Celzija.

Prvo generacijo z oznako W460 so izdelovali od leta 1979 do 1992 in je bila na voljo s petimi karoserijskimi različicami in tremi motorji. Čeprav se je G zaradi svojega utilitarnega poslanstva izogibal ZDA, to ne pomeni, da ni vozil po ameriških cestah. Vse do 1988. so sivi uvozniki uvažali kocko preko Atlantika in jo predelovali za ameriške predpise. Tu je bil tudi 200 GE, ki so ga izdelovali za italijanski trg, kjer so bili avtomobili s prostornino nad dva litra še posebej močno obdavčeni. Čeprav je Mercedes imel na voljo kar nekaj turbo dizelskih motorjev, ga v W460 nikoli niso namestili, imel je le tri zelo klasične in precej šibke štiri- in petvaljne dizle.

Od leta 1992 je napočil čas za drugo generacijo, W461 (ki je bila v bistvu tretja) z močno nadgrajeno šasijo in spremenjenim nosom. Ta generacija si je šasijo sposodila od W460, motorje pa od W463. W461 je bil namenjen pretežno za javne službe z manj udobja, a vseeno sodobno mehaniko. Na voljo je bil tudi za civilne kupce, ki so želeli poceni vstopno različico in niso potrebovali udobja. W461 je imel le en bencinski motor z 92 KW (125 KM), pa kar šest različnih dizlov z največjo močjo 135 kW (184 KM) iz V6 turbo motorja.

Vzporedno z odhodom W460 v pokoj je leta 1990 nastal W463, ki je gelandewagen iz špartanskega in delovnega živinčeta spremenil v prestižni model, primerljiv z razredom S in range roverjem. Na voljo je bil s tremi in petimi nesnemljivimi vrati in dvižnimi vrati prtljažnika. Vzporedno z W461 je W463 začel pisati svojo zgodbo. G, nekoč striktno terenec, je začel postajati statusni simbol z vsem udobjem, ki ga prinaša ime znamke. Od 1994. tudi kot razred G, da je bolje sedel v korporacijsko nomenklaturo Mercedesa. V 28 letih obstoja (1990-2018) je imel W463 daleč največ različnih motorjev, od štirivaljnikov pa vse do V12, od klasičnih pa do kompresorsko, turbo in celo biturbo polnjenih. Na koncu je bil na voljo v kar 22 različnih barvah.

Z W463 se je Mercedes tudi lepo zmotil. Potem ko je leta 2005 napovedal, da se model umika iz ZDA, in računal, da bo tam prednjačil GL. 500 primerkov G500 in G 55 AMG gradnedition, izdelanih na ameriških tleh, bi moral biti labodji spev modela, a je ameriška vojska naročila 157 vojaških primerkov, zaradi česar je Mercedes razmislil in preklical svojo odločitev. Enako je bilo tudi na stari celini, kjer so strožji predpisi za emisije in zaščito pešcev ter novi GL potiskali razred G na izhodna vrata, a so potem pri Mercedesu, ko so nekajkrat napovedali slovo, W463 potegnili vse do 2018.

14. januarja 2018 je bila na salonu v Detroitu predstavljena druga generacija W463, povečana v vse smeri in izboljšana v vseh pogledih, od pogona, podvozja do notranjosti, pa si je zagotovil še nekaj let življenja. Optično precej podoben prvi generaciji je ohranil oznako in ni postal W464, česar Mercedes nikoli ni zares razložil. Od prvega W463 so ostali le trije deli, pralnik žarometov, kljuke na vratih in pokrov rezervnega kolesa. Druga generacija W463 je s šestimi leti tudi najkrajše prodajana, Mercedes je za letos napovedal novo generacijo, ki jo mediji že omenjajo kot W465.

To pa ne pomeni, da W464 ne obstaja, oznaka od leta 2022 pripada nasledniku W461, s klasično trdo sprednjo in zadnjo osjo. Na voljo je v petvratni različici in kot dvovratni kabriolet s snemljivim zadkom.

Razred G je na nekaterih trgih, avstrijskem, švicarskem in tudi na tleh republik nekdanje Jugoslavije, vztrajal kot puch G vse do leta 2000. G je bil eden prvih avtomobilov, ki je imel kar tri zapore diferencialov. Njegova klasična zasnova s šasijo in na njo postavljeno karoserijo se ni izpela niti danes, čeprav je Mercedes 2006. predstavil samonosno karoserijo in razred GL. Razred G je danes eden od najdlje proizvajanih modelov Mercedesa, šteje že 45. leto, skupaj z vojaško kariero pa bo drugo leto presegel abrahama (vojaškega G-ja uporablja kar 50 držav po svetu). Daljšo življenjsko dobo ima le unimog. Že nekaj časa se govori, da bo Mercedes pripravil tudi manjšo različico razreda G, a "baby G-ja" za zdaj še ni videti na avtomobilskem obzorju. Decembra 2020 so izdelali štiristotisoči primerek, uspeh druge generacije W463 pa je v samo treh letih in pol privedel do pol milijona izdelanih primerkov.

G je nadvse priljubljen pri predelovalcih, ki ga znajo okrancljati in naviti do skrajnosti, za najbolj potentne različice pa je poskrbel tudi Mercedes sam s svojim AMG-oddelkom. Veliko večino primerkov so naredili v Gradcu, nekaj pa so jih sestavili še v Tiaretu v Alžiriji in Solunu v Grčiji. Kocka iz "Graca" pa še ni rekla zadnje, prav ta teden smo uradno dobili še (tritonsko) električno beštijo.