Nina Ambrož
"Kako nevarno je biti protirežimski?" sem bila direktna. "Zelo nevarno," šepne, se zdrzne in ozre naokrog, ali je kdo slišal. Njen okameneli izraz me prepriča o resnosti teme. Režim je tabu, prepovedana cona. Na sprehodu po ulicah Širaza, ki velja za iranski Pariz, najbolj napredno, liberalno mesto, se o tem ne sme črhniti niti besedica.
Svoboda govora v Iranu velja le za štirimi stenami in med ljudmi, ki jim povsem zaupaš. Mediji so prorežimski, splet je cenzuriran, povsod (na trgih, bazarjih) visijo kamere. Ko kupiš SIM-kartico za telefon, moraš dati svoj prstni odtis. A za zidovi se množično vrti prepovedani, vzporedni, pristni in nezlagani svet - gole noge, razpuščeni lasje, moški in ženske na zabavah in porokah skupaj v enem prostoru, za kar je sicer treba podkupiti kakšnega policista, alkohol, prostitucija, droge, ki jih tihotapijo zlasti iz Afganistana v želodcih kamel ... To je Iran, šiitska muslimanska država z 80 milijoni prebivalcev in trdo islamsko vladavino. Danes, ne pred stoletji. Tisti Iran, ki ga prekolneš, če prihajaš iz evropskega okolja in si prežet z ideali.
Dve valuti in (ne)vrednost žensk
Takoj ko priletiš v Iran in na letališču menjaš ušivih 50 evrov, postaneš milijonar oziroma milijonarka. En iranski rial je približno 0,00002 evra. Tako bajno, bogataško, kot se sliši, se za ta denar tam tudi živi, vsaj nekaj dni. Njihova povprečna mesečna plača je okoli 200 evrov, večina jih za preživetje ob službi dela še na črno. Plačilne kartice so neuporabne, razen v luksuznih hotelih in pri prodajalcih slovitih perzijskih preprog, katerih kakovost določajo število vozlov, čas nastajanja in zahtevnost vzorca, predstavljajo pa vrednost, dediščino družine. Navaditi se je treba na šope gotovine in dve plačilni valuti, uradni rial in neuradni toman, s katerim računajo zlasti na tržnicah, matematično hudo nespretni pa so vsi po vrsti prilepljeni na kalkulatorje. V bistvu sploh ni težko - če ceni v tomanih dodate eno ničlo, dobite znesek v rialih.
Iranke so šele od lani gledalke na nogometnih tekmah
Novi nos za 300 evrov
Iran je načeloma dokaj varen. V državi, kjer so nekoč sekali prste, smrtno kazen pa še vedno poznajo, si redko kdo upa okrasti turista. Tvegana so lahko območja ob mejah z Irakom in Afganistanom. Iranci so do tujcev gostoljubni, prijazni. Bolj kot angleščina jim gre selfi poziranje s prišleki, na to so prav nori. Popularne so tudi estetske operacije. Ko hodiš po ulicah Teherana, Isfahana, Jazda in Širaza, dobiš občutek, da si v deželi enakih, umetnih nosov. Da gre za pomanjkanje samozavesti, ne le za lahko dostopne posege, ki stanejo 300 evrov, mi je pojasnila domačinka. Problem s samozavestjo ima torej velik del nacije.
Čeprav si Iranci pravijo, da so kot žito - upogljivi in prilagodljivi -, jim je novembra počilo. Islamsko republiko so zajeli množični protesti zaradi drastične podražitve bencina. Ulice so gorele tudi zaradi podražitve hrane, zaradi revščine in korupcije, ki se bohotita v tej eni največjih svetovnih proizvajalk nafte in zemeljskega plina. Iranske oblasti so red vzpostavile s silo. Številke o smrtnih žrtvah in poškodovanih se razhajajo, Amnesty International je navajal več kot 300 ubitih. ZDA, ki so med demonstrante pošiljale agitatorje, so podatek napihnile na tisoč.
Riž ali brez riža, običajno na tleh
Za tiste, ki svoje potovalne izkušnje podrejajo kulinariki in se z mastnimi fotografijami pačijo po spletu, je v Iranu veliko priložnosti. Iranska kuhinja je mešanica sladkega in kislega, mesa, zelenjave in blagih začimb. Z vegetarijanstvom niso na ti. Ko Iranci jedo zunaj, imajo na krožniku ponavadi kebab in riž. Kebab ni takšen sendvič, kot ga poznamo v Sloveniji, ampak je mleto meso ali (goveje, piščančje, ovčje) meso v večjih kosih na nabodalu, podoben je ražnjiču. Svinjine seveda ni. Pijejo čaj iz listov, ki rastejo ob Kaspijskem jezeru, včasih ga srkajo kar iz podstavka, kjer se prej ohladi, in s kocko sladkorja v ustih. Znani so po pistacijah, saj jih proizvajajo največ na svetu, po gojenju datljev, žita, agrumov, bombaža in kaviarja. Živali večinoma redijo polnomadi. Hrane ne pridelajo dovolj za lastne potrebe. Ker kavo uvažajo, je cena za tamkajšnje razmere dokaj zasoljena (od 1,5 evra navzgor). Preprosto kosilo stane od dva do pet evrov, v hotelu ali boljši restavraciji deset. Falafel (kruh s polpeti iz čičerike) pol evra ali še manj. Sladoled na palčki 20 centov.
