Franjo H. Naji: Moramo riniti naprej, četudi to ni vselej prijetno

Franjo H. Naji je svojo knjigo kratkih zgodb naslovil Križišče. Se je v življenju velikokrat znašel na pomembnih križiščih?
Mislim, da se vsak od nas v življenju znajde na veliko pomembnih križiščih. In vsak od nas kakšno tudi zaobide, če se to le da. Verjetno je nekaj mističnega v tem, torej, mestu srečevanja in srečanja, Neizpodbitno se pač zavemo, da bo naše življenje drugačno po tistem, ko to križišče, točko preloma, dogodkovni horizont, kakorkoli pač to imenujemo, prečimo. Četudi bi včasih radi, da ostane enako, ker je to varno. Križišča so v bistvu nevarna, ne samo v prometnem smislu, tudi v nekem metafizičnem. Po drugi strani je človek tako narejen, da ga narava sili naprej, v konfrontacijo, v dilemo in od tod v srečo ali nesrečo.
Pri težavah, ki si jih nakopljemo, rečemo, če bi bil vedel, bi storil drugače. Ali sploh ne bi smel niti poskusiti?
Pravijo, da je bolje, da ti je žal, da si nekaj naredil, kot da obžaluješ, da nisi. Nekako se tudi sam strinjam s tem motom. Življenje je eno samo, treba ga je izkoristiti, vzeti, kar ponuja, druge priložnosti za biti otrok, biti mlad, biti zaljubljen, biti dober v tem, kar počneš, ne bo. Za to je treba tudi kakšno oviro preplezati, se spustiti v nelagoden položaj. Ampak varnost in udobje konformizma sta vedno samo prevari, ker te na koncu opeharita. Moraš dalje riniti, četudi ti ni vselej prijetno, ker veš, da boš tisto, kar počneš, potem spravil na neki višji, boljši nivo. Človeka definira to, kar dela, in boljši ko je v svojem "fohu", bolj pride do izraza. Drugače zbledi.

Nič ni nujno, obvezno

V knjigi opisujete Davida s samouničevalnim gonom, ki mu slepo sledi, tudi drugi junaki čemijo v temi in se v njo potapljajo še globlje. Empatičen bralec bi se kar vključil in svetoval in pomagal.
Usode junakov so se med pisanjem tako izrisale. Temna plat življenja me od nekdaj privlači in verjetno zato brodijo po tej temini, pravzaprav si želijo neke katarze, četudi je negativna. Po drugi strani sem hotel pokazati, da se da pogledati na zgodbe z več zornih kotov in ljudi vanje vpeti, kolikor je to za zgodbo potrebno. Morda zato tudi kdaj kdo izpade iz dogajanja, čeprav smo se nekako zagreli zanj. Včasih me moti ta antropocentrizem v literarnem smislu, po katerem se vse vrti okoli človeka, junaka. Ni vedno tako, znati moramo biti tudi skromni in spoštljivi do večjih stvari, večjih zgodb kot tistih, ki se odvijajo okoli posameznika, okoli nas.
Vse bi se moralo vrteti okoli nas, mi pa ves čas v nekaj silimo. Tudi ko vemo, da tisto ni dobro. Kadimo, pijemo, izzivamo na mnogih področjih življenja, ženske se praviloma žrtvujejo za družino, čeprav efekti niso vedno takšni, kot si želijo, moški vse redkeje najdejo svojo identiteto. Stoletja je enako, vse se nam ponavlja. Ali ne bi bilo bolje, če bi se vsakih pet ali deset let resetirali, izgnali iz glave postana prepričanja, prevetrili, kaj je pomembno?
Težko je dajati splošne napotke, kaj bi bilo bolje. Smo pač takšni, kot smo. V tem je tudi čar naših življenj, interakcij med nami. Seveda kot družba stremimo k boljšemu, nič pa ni nujno, obvezno. Seveda so norme izjemno močne, tega se sploh ne zavedamo. Hitro požagamo tistega, ki hoče preveč po svoje. To je genetika in tu ne moremo kaj dosti storiti. Tudi pri skrbi za družino je tako. Pri kopičenju imetja in delu enako. Nikoli nisem preveč cenil racionalizma, sem bolj mnenja, da je večina našega početja dokaj determinirana s podlago nezavednega, torej če to definiram v anatomsko-biološkem smislu, s centri in strukturami, ki jih nosimo globoko v sredini možganov in so neka živa, vedno ponavljajoča se relikvija v vsakem od nas. Nekaj iz pradavnine, ko smo bili še v jamah ali pa pod vodo.

Obvladajmo svoje odvisnosti

Ne vem, ali pek uživa kruh k vsaki jedi, ali mesar na veliko je meso in klobase, za novinarje vem, da veliko beremo in pišemo. Kako je z vami, ki ste zdravnik? Ste ves čas dohtar? In tudi živite zdravo? Ali ste tudi kakšen grešnik in bi tisto razvado z veseljem pregnali iz svojega življenja?
Seveda se trudim zdravo živeti. Nisem pa fanatičen privrženec nekega zdravega načina življenja. Pojem preveč mesa, pokadim kakšno cigareto, a v povprečju ne več kot eno na dan; trudim se gibati v danih zmožnostih, kolo namesto avta, sprehodi s psom, telovadba, Pohorje in tako naprej. Všeč mi je vodilo, da moraš obvladati svoje odvisnosti, skratka imeti svoje slabosti na vajetih.
Kaj je bilo odločilno, da ste se odločili postati zdravnik? Tudi to, da je zdravnik vaš oče? Kakšno delo je to?
Več je bilo dejavnikov, čeprav pri osemnajstih, ko se odločaš, nimaš pojma, kaj ta poklic pomeni. Razmišljaš pač o študiju, naravoslovje me je zanimalo, medicina je bila nekako logična izbira. Pomagalo je tudi, da je že oče zdravnik in sem tudi po tej plati ves čas nekako spremljal to delo. Biti zdravnik je seveda lep poklic, ki ima cel kup pozitivnih in negativnih aspektov ali konotacij. Potrebno je ustrezno znanje, da sploh lahko delaš v nekem timu, pomembna sta red in disciplina, ker je veliko predaj dela med nami, delaš v vseh mogočih in nemogočih razmerah, ponoči, podnevi, med vikendi, za praznike. Delo je zanimivo in pestro, vsak se lahko usmeri v takšno obliko, ki mu je blizu.

Maribor ima "štof" za kreativnost

Kako je živeti v Mariboru? Včasih so mu rekli sivo mesto, zdaj pravijo, da nima identitete. Kaj mu po vašem mnenju manjka oziroma česa je preveč?
Identiteta je najbolj odvisna od kulture v mestu. Oblike kulture so seveda lahko povsem različne, od institucionalnih, kot je recimo SNG, do vseh alternativnih, ki dogajajo v kakšnih manjših neodvisnih gledališčih, na glasbenem področju in podobno. Skratka več ko je ustvarjanja, spremljanja, udejanjanja, več dobi mesto in več ljudje, ki v njem živimo. To, da ves čas gledamo drugam, kako je tam in podobno, ni najboljša pot. Seveda je treba spremljati situacijo, trende, ampak mislim, da ima mesto dovolj svojega "štofa" za spodbujanje lastne kreativnosti. Kdo še ima v Sloveniji takšno dvojno, če ne trojno poreklo kot mi? Mislim, da vsa ta razseljevanja in priseljevanja v preteklosti niso nujno slabost, ampak morda celo neka prednost. Po drugi strani je del identitete tudi videz mesta. Zdi se mi prav, da poskrbimo za arhitekturne bisere, tako stare, iz časov Avsto-Ogrske, kot tiste, ki so nastali v času komunističnega urbanizma oziroma brutalizma, če lahko tako rečemo.
Vaše otroštvo v Mariboru je gotovo bilo podobno, kot je bilo otroštvo drugih otrok, rojenih na začetku sedemdesetih let. Česa se radi spomnite?
Tista zgodnja leta so bila zelo prijetna, lepa, zdi se mi, kot da je takrat ves čas sijalo sonce. Še največ travm za našo generacijo so prinesla pozna osemdeseta in začetek devetdesetih, ko smo na neki način izgubili domovino - Jugoslavijo - oziroma tisto, kar nam je ta predstavljala. Za nas je to bil predvsem kulturni šok, to se še zdaj vidi ob takšnih in drugačnih zabavah, ko jugonostalgija kar buta iz ljudi.
Kaj vam je oče, ki se je priselil iz Sirije, kot mlademu človeku v letih, ko se človek oblikuje, posebej polagal na srce? Katere so vrednote in kateri pogledi, za katere ste mu hvaležni?
Mislim, da sem po tej, torej očetovi plati pridobil predvsem malce drugačen odnos do dela in vrednosti dela. V socializmu je bilo samoumevno, da se delo naredi, delavci so bili na videz enakopravni, njihovo delo pa nikoli ni bilo ustrezno ovrednoteno. V arabskem svetu se natančno ve: zahtevnejše ko je delo, več je vredno. Ta socialistični odnos do vrednosti dela pri nas me moti. Imamo časnik Delo, recimo, torej v čast delu kot takemu, po drugi plati pa resničnega dela ne cenimo. Seveda tu govorim o materialni vrednosti dela, da ne bo pomote. To je tudi eden glavnih razlogov, da izobraženi kadri masovno bežijo v tujino, kjer veliko bolj cenijo in vrednotijo to, kar kdo zna in zmore.
Najpomembnejši človek v življenju večine je običajno mati. Kako je pri vas?
Seveda je mati, vsaj v zgodnjih letih, najpomembnejša. Kljub temu nikakor ne bi zanemaril vloge očeta, ki te ob pravih situacijah vedno znova potiska naprej, v nelagodja, strese, brez katerih človek ne more odrasti. Skratka otrok potrebuje za ustrezno odraščanje oba, takšno je vsaj moje mnenje. Moja mama je bila učiteljica kemije na srednji šoli, veliko Mariborčanov jo pozna, saj je učila na vseh treh gimnazijah. Kasneje je bila svetovalka na Zavodu za šolstvo. Mislim, da sem po njej tudi podedoval ljubezen do knjig in veselje do pisanja.
Oče je bil na neki način begunec in do tega imate še posebno sočuten odnos. Beseda tujec ima spet vse bolj slabšalen prizvok. Zakaj je tako?
Begunstvo ima naša družina v genih. Če si Palestinec, si seveda pripadnik enega najbolj razseljenih narodov na svetu. Gledaš drugače na vse tiste, ki iščejo miren, varen kotiček na svetu, če je doma prehudo, vojna, lakota. Tudi za otroke želijo ti ljudje poskrbeti, kdo bi jih imel in vzgajal v nestabilnem okolju. V časih Jugoslavije je bilo precej več razumevanja do tujcev, tako do tistih iz drugih republik kot do tistih iz drugih držav.