Konec junija se poletje, verjamete ali ne, prevesi v drugo polovico. Vročine še daleč ni konec, a vendarle se dnevi najprej počasi, potem pa hitreje krajšajo. Zabrneli so kombajni, kar je znak, da je čas za setve in sajenje vrtnin, ki jim lahko rečemo tudi strniščni posevki. Mednje sodita endivija in radič. Takoj za solato sta prav gotovo najbolj priljubljeni solatnici na vsakem vrtu. Medtem ko solato sejemo od zelo zgodnje pomladi do konca poletja, jemo pa jo do prvega mraza, sta endivija in radič vrtnini poletja in jeseni, radič pa je tudi zimska zelenjava. Prav radiča je na vrtovih vedno manj, saj postajamo že tako razvajeni, da mnogim njegova grenčina ne ustreza več, zato pozimi raje posežejo po vedno manj kvalitetni zelenjavi na trgovskih policah. Po drugi strani pa je ponekod vrt pozno jeseni poln radiča, kar me prav tako zelo moti. Radič in endivija sta namreč vrtnini, ki zahtevata redno kolobarjenje, vsaj dve leti ne smeta priti na isto gredico.
Pridelujmo jih raje iz sadik
Čeprav so slovenski vrtičkarji zelo navezani na direktne setve, tako sejejo tudi endivijo, vseeno svetujem, da si sadike raje vzgojijo ali kupijo. Pridelava endivije preko sadik ima veliko prednosti.
Obe vrtnini sejemo v običajno vročem in suhem delu leta. V vroči zemlji kalita počasi in slabo, mlade, kaleče rastlinice pa sonce pogosto ožge. Zadnja dva tedna sta bila za setve zelo neprimerna. Menjavala se je visoka temperatura z močnimi sončnimi žarki, nato pa nevihte in dež. Vse to upočasnjuje, ob manj kvalitetnem semenu pa celo uniči kaljenje rastlin. Sadike lahko vzgajamo v polsenci, kjer so ti pojavi omiljeni, manj izraziti.
Radič in endivijo je bolje saditi preko sadik in ne sejati.
Poraba semena je manjša, saj pri direktni setvi z redčenjem kasneje zavržemo veliko mladih rastlinic. Pri tem je redčenje problematično. Če preredčimo preveč naenkrat, izpostavimo sončni pripeki dele mladih rastlin, ki zaradi goste rasti prej tega ne prenesejo, zato jih sonce ožge. Če preredčimo premalo, ob večji vlagi rastline že v začetku obolijo, gnijejo. Pri letošnjem vremenu je to še posebej nevarno. Zato je treba redčiti postopoma, kar pomeni veliko več dela, uspeh pa je slabši. Poleg tega se rastline v pregosti setvi potegnejo v višino in ta tendenca rasti se lahko nadaljuje s kasnejšim uhajanjem v cvet. Če iz take goste setve rastline odsadimo na stalno mesto kot sadike, so to puljene sadike, brez koreninske grude.
Vzgoja sadik
O vzgoji sadik sem že veliko pisala, a naj vseeno še enkrat ponovim. Sadike vzgojimo zelo enostavno, izberemo lončke ali multiplošče, pri katerih imajo lončki premer okoli pet centimetrov. Res svetujem, da uporabimo kupljen substrat, saj se zemlja z vrta zaradi rednega zalivanja preveč zbije. V vsako odprtino posejemo eno semenko (lahko tudi dve, a eno rastlinico po vzniku odščipnemo). To je lažje, kot si mislite. Vzamemo bel list papirja velikosti A5. Upognemo ga v lijak, nanj natresemo seme in vrh lijaka lončku preprosto približamo. V vsako luknjo s svinčnikom potisnemo eno semenko. Gre zelo hitro in enostavno. Pomembno je, da je lonček do vrha napolnjen z zemljo in da zemljo pred setvijo potlačimo, da se ne bo preveč sesedla. Seme le na rahlo pokrijemo z zemljo, bolje pa je, da ga vanjo porinemo kar s prstom.
Setev postavimo v senco in redno zalivamo. Po vzniku pustimo sadike v polsenci, če je zelo vroče, ali jih prestavimo na sonce, če je poletje zmerno toplo. Ko korenine prerastejo koreninsko grudo, so sadike pripravljene za presajanje na vrt. Pred tem morajo biti najmanj deset dni na polnem soncu, tudi če je zelo vroče. To poleti traja okoli štiri tedne.
Rastline, pridelane preko sadik s koreninsko grudo, so odpornejše. Predvsem pa ne uhajajo tako hitro v cvet. Zato poskusite pozabiti na direktne setve in se navadite na nov način pridelave na vrtovih.
Sorte so pomembne
Zdaj je čas za setev tako prezimnih kakor neprezimnih sort radiča. Radiča za pridelavo pozimi v rastlinjakih še ne sejemo.
Radič pomaga uravnavati količino sladkorja v krvi.
S poznavanjem sort in njihovih lastnosti si delo lahko olajšamo. Posejemo dve ali tri sorte istočasno, pobiramo pa jih v daljšem časovnem razmiku, če izberemo sorte z različno dolgo vegetacijo. Najzgodnejša je escariol rumena (endivija bionda a cuore pieno), sledijo ji eminence, malan in dečja glava, zelo pozna je eskariol zelena (e. gruner), ki prenese največ mraza. Zelo zanimiva je sorta eminence, ki dobro uspeva tudi v dolgem dnevu. Zame je najbolj okusna sorta malan, ki pa jo je treba poiskati, saj je ne najdemo povsod. Čudna imena v oklepaju so zaradi zahtev EU, da je treba na vrečice s semenom v vseh državah pisati izvirna imena. Zato jih boste lahko kupili samo pod temi imeni. Mnogi se izogibajo kodrolistnim sortam endivije. A po krivici, saj so odpornejše. Bolje prenesejo vročino in tako vlažne razmere, kakor so letos. Sredica je skoraj vedno mehka in odlične kvalitete. Samo v zelo sušnih poletjih zahteva zalivanje, da nas ne praska po grlu.
Izpostavila bi tri sorte radiča
Bolj ali manj vsi poznate glavnate, letne sorte radiča. Prezimni radič pa je manj poznan in manj priljubljen, čeprav še bolj koristen. Sorta tržaški solatnik je nekaj prav posebnega. Za razliko od drugih prezimnih sort ga lahko sejemo vse od maja naprej. Tako imamo na vrtu vedno svežo zeleno solato tudi v poletni vročini. Tržaški solatnik prav tako sejemo direktno, na stalno mesto. Med vrstami naj bo vsaj 30 centimetrov, v vrsti pa je lahko posejan tako na gosto kakor solata berivka. Pomembno je, da ta radič poleti ves čas režemo, saj so okusni, nekosmati samo mladi listi. Ne porežemo cele gredice naenkrat, ampak samo en del naenkrat, da se bo obraščal postopoma. Tako bodo mladi listi na razpolago vedno, kadar si jih bomo zaželeli. Če nam takrat radič ne diši, maso uporabimo za zastiranje tal okoli kapusnic ali jo kompostiramo. Če si želimo zelene solate, a je zaradi vročine ni na vrtu, pa nam je solatnik vedno na razpolago. Tržaški solatnik prezimi in nas spomladi razveseli še z lepimi rozetami.
Podoben v nekaterih, povsem različen v drugih listnatih je naš domači solkanski radič. Gre za temno rdečo prezimno sorto. V poletju setve ga prav tako lahko režete, kakor tržaški solatnik, prav tako prezimi, a spomladi nas razveselijo lepe rdeče "vrtnice". Prav posebna je kvaliteta listov spomladi, so krhki in niso trdi.
Tretja sorta, ki bi jo izpostavila pa je castelfranco (variegata di castelfranco). Gre za glavnati, načeloma letni radič, ki pa preživi veliko nizkih temperatur. Sejemo ga lahko od junija do sredine, celo konca julija. Nikoli ne pogreni. Režemo ga lahko že hitro po prvem mrazu, čeprav še nima povsem izoblikovanih glavic. Je pa sredica že lepo obeljena, listi so nekoliko pegasti. Včasih ga lahko režemo celo zimo, včasih pa ga mraz, posebej če prihaja izmenično s toplimi valovi vremena, le v februarju pokonča.
Mnogi se pri nakupu semena sprašujete tudi, kaj pomenijo številke ob sorti palla rossa. Pomeni dolžino vegetacije. Nižja je številka, krajšo vegetacijo ima (zgodnejša je sorta). Pa še ena zanimivost je pri radiču. Zgodnje sorte imajo relativno zgodaj oziroma sploh tudi zunanje liste rdeče. Pozne sorte imajo zelene liste in med njimi glavo z rdečimi listi. Torej, če bo iz semena zraslo nekaj zelenega, listi pa bodo dolgo bolj ali manj zeleni, še ne pomeni, da glava kasneje ne bo imela rdečih listov.
Radič, solata za drugo polovico poletja
Radič je med solatnicami verjetno najmanj priljubljen, saj mnoge moti njegova grenčina. V resnici pa so prav te grenčine tisto nekaj posebnega, kar nam daje samo radič. Pozimi je posebej zaželen, ker pomaga pri prebavi maščob, uravnoveša izločanje želodčne kisline, ki je danes za mnoge brez zdravil nerešljiva težava, v vsakem primeru pospešuje odvajanje za naše telo škodljivih spojin, vsega tega se pozimi v telesu nabere največ. Radič je znan še po tem, da pomaga uravnavati količino sladkorja v krvi, zato je dobrodošla solata za sladkorne bolnike, predvsem tiste, ki so na meji. Če želite pregnati grenčine, ga redno zalivajte tako poleti kakor po potrebi pozimi. Potem ne bo grenak.
