Pajčolan iz cvetov: Včasih ni bilo šopka brez šlajerja

Nekoč klasična cvetlica za dopolnitev šopka rdečih vrtnic ali drugega cvetja, redna prebivalka obhišnih gredic in garteljcev, se je vtisnila v spomin Slovencev in postala ena od tistih nostalgičnih zelnatih trajnic, ki se prebujajo iz spanca oziroma skorajšnje pozabe. Je ena tistih rastlin, ki se morda niso skladale z drugačnim slogom urejanja zunanjih površin, ki se je razširil po državi in je kot nekaj starinskega, manj privlačnega kot vrtna rastlina obtičala ponekod na podeželju in starejših vrtovih.

Mnogi so presenečeni, ko naletijo na rastlino z imenom pajčolanka oziroma šlajer, pa ne spominja na visoke oblake drobnih belih cvetov, ki jih opisujem zgoraj. Poznamo namreč več vrst, ki rastejo različno, žlahtnitelji pa so s selekcijo tudi znotraj vrst odbrali še različne sorte, ki so višje, nižje in z različno oblikovanimi in velikimi cvetovi.

Latnata

Med klasične pajčolanke štejemo Gypsophila paniculata, ki jo imenujemo tudi latnata sadrenka. Ta ima ozke, zašiljene sivkaste liste, poleti med junijem in avgustom pa požene pokončna in močno razrasla stebla z množico cvetov. Ti so lahko enostavni ali polnjeni, še posebej pa zadnja leta navdušuje rožnati šlajer. Nekatere sorte zrastejo do 120 centimetrov, spet druge so bolj kompaktne in dosegajo le višine okoli 40 centimetrov.

Čeprav se zdi, da gre za trpežno in nezahtevno rastlino, imajo nekateri kar nekaj težav. Da bo uspevala dobro, si poglejmo nekaj njenih zahtev. Postavite jo na sončno mesto, kjer bo prejela dovolj svetlobe. Če je le možno, jo posadimo na lego, kjer je vsaj večji del osončena. Vsekakor se izogibamo zelo hladnim mikroklimam.

Uporabite dobro odcedno zemljo s pH od 6,5 do 7,5. Če so tla težka in zbita, jih predhodno zrahljamo in dodamo pesek za boljšo zračnost in odcednost. V času daljše suše potrebuje nekaj zalivanja še posebno prvo leto po sajenju, vendar pazite, da ne pretiravate. Tla naj bodo vlažna, ne pa preveč mokra. Problematična je predvsem vlažna zima in morebitno zastajanje vode okoli korenin. Zgodaj spomladi ji preti vsem vrtičkarjem znana nevarnost, to so polži. Ti se radi lotijo še čisto majhnih poganjkov. Tako marsikdo misli, da je rastlina pomrznila in sploh ni odgnala, saj so polži pojedli vse brste.

Plazeča

Posebna je plazeča sadrenka, Gypsophila repens, ki prav tako spada med pajčolanke, včasih ji rečemo tudi polegli šlajer. Izvira iz južne in srednje Evrope z bolj suhih rastišč. To je tudi razlog, da je dobro prilagojena na sušo in vročino ter odlična rastlina za gojenje v skalnjakih, po robovih gred, na grobovih, a tudi v cvetličnem loncu se dobro znajde. Je polegle rasti, listi so drobni in sivo-zeleni. Poznamo tako belocvetoče kot rozacvetoče sorte, ki obarvajo poletje. Lepo se podajo tudi k vrtnicam.

Pozidna

Med pogostejše gojene sadrenke prištevamo še enoletno pozidno sadrenko, G. muralis. Izvira iz Evrope, je nižje rasti, saj dosega višino le okoli 20-25 centimetrov in tvori množico zelo tankih poganjkov, ki tvorijo zračnemu mahu podoben zelnat grmiček. Poleti se na koncu poganjkov razpirajo beli ali rožnati zelo drobni cvetovi. Zaradi dolgega obdobja cvetenja je priljubljena kot manj bahav dodatek drugim sezonskim cvetlicam tako na gredi kot v cvetličnih posodah. Za lepo rast in cvetenje potrebuje sončno lego.