Vanessa Čokl
Ker so fizične poti pretrgane, po telefonu govoriva peti dan od apokalipse, ko so spet napovedane nevihte. Zveza s Konjskim Vrhom pod Raduho daleč v Zgornji Savinjski dolini se samo enkrat na kratko prekine. "Novi nalivi so grozljiva nevarnost, zemlja je razmočena," ga skrbi, potem ga zadrževani jok premaga. Pater Karel Gržan, duhovnik, pisatelj, magister teologije, doktor literarnih ved, redovnik kapucinov, predvsem in najprej pa plemeniti praktik skupnostnega, živi na odmaknjeni kmetiji med nič več idiličnima potokoma sredi smrekovih gozdov. Je kaplan na Ljubnem, v Lučah in na Solčavi in zdaj odrezan od njih, ker cest do tja ni več. Tudi mostov ni. Moč vode je za vedno predrugačila te lepe kraje.
"To je bila takšna agresija, kakor da bi bil v vojni. Popolno razdejanje. Prej dva metra širok potok je narasel v 30 metrov veliko deročo reko. To silno zaganjanje potoka in negotovost ..." Glas se izgubi, spomin je travmatičen. "Voda je segala do hleva, prestrašena Kapra (patrova kobila, op. a.) ni hotela ven. Gledal sem v podivjani potok oziroma reko, ki je svoj naravni tok hotela usmeriti proti hlevu. Srečo imam, da mi ni uničilo hleva in hiše. Če ne bi bilo na potoku mlina, ki smo ga nedavno obnovili in so ga zdaj zasule skale, midva danes ne bi govorila. Potok je bil kot poosebljeno hotenje uničiti. To je grozljivo."
Ampak Gržan in njegovi sosedje v skoraj neprehodni pokrajini se ne zadržujejo v samopomilovanju. Kmalu po neopisljivem šoku so se začeli organizirati, kaj pomeni imeti dobre sosede, je tukaj dobilo povsem novo dimenzijo: kako rešujoča je tolažilna bližina, občutek, da vendarle nisi sam - zaradi helikopterjev s pomočjo iz zraka in predvsem zaradi človeške skupnosti spodaj, v opustošenem svetu na meji med Lučami in Solčavo.
Ni mogel do njih, pa so krajani prišli k njemu. Prebijali so se po brezpotjih in tretji dan po apokalipsi je bila Gržanova kapela že pretesna. Imeli so mašo, petdeset, sedemdeset se jih je zbralo. "Tolikšna potreba je bila, da pridejo skupaj in da dajo iz sebe. Ta travma mora iz človeka, veste." Iz odraslih in iz otrok. Čeprav je duša šele začela predelovati to, kar se je zgodilo, je pater spet v svoji poklicanosti: "Zdaj sem lahko sočuten s tistimi, ki so utrpeli še hujše izgube, ki so izgubili domove, živino ... Da jim povem, da niso sami, da smo skupaj, povezani, in da na ta način pomagam."
Zdaj je človek človeku postal angel.
Sočutna bližina je največ, kar si lahko damo, ponavlja neprenehoma. Sočutna bližina. "Čiščenje duše je tudi nujno, ne le saniranje opustošenih poslopij, tudi ljudem je treba pomagati. In tudi živalim, prav tako so v stiski. Ne govoriti bodi močan, ampak bodimo skupaj, bodimo sočutni. Močni smo v sočutnosti. Dovolimo, da je nekdo, ki mu je mogoče voda stekla samo mimo praga, tudi travmatiziran tako kot tisti, ki mu je vzela hišo, ker imamo ljudje vsak svoj občutljivostni prag. Predvsem pa ohranjajmo krog sočutja. Sočutna prisotnost rešuje in odrešuje."
Ko jim je helikopter dostavil hrano in agregat, so skupaj odločili, komu je najbolj potreben. Ta princip Gržan predlaga lokalnim in državnim odločevalcem. Da slišijo lokalno skupnost. Kaj potrebuje in kdo potrebuje. In kdo potrebuje najbolj. Kriteriji morajo biti jasni, nič ad hoc. Da ne bi pomoč začela razdvajati. "Da se ve, kdaj bom na vrsti, in da še nisem, ker je nekdo pomoči še bolj potreben. Čeprav sem popolnoma odrezan od sveta, še zdaleč nisem na vrsti. Moj sosed, ki je najel kredit, da je kupil obcestno hišo, potem pa mu jo je odnesel plaz, ima zdaj samo kredit, nima pa več hiše. Njemu je podpora najbolj potrebna." To mora država ohranjati, razmišlja: "Stati si ob strani. Da ne bi prišlo do ločevanj v času, ko moramo (o)stati skupaj." Na odplavljenih zgornjesavinjskih strminah so si najprej mahali čez podivjani potok, ko so ga lahko prečili na improviziranih deskah, je bil že čudež. "Zdaj je človek človeku postal angel."
Hvaležen je za sočutje, deležen ga je v pretresljivih količinah, ponižno razlaga. "Visokogorski kmet je prinesel kruh. Eno uro je hodil peš in prinesel kruh. Civilna zaščita, vojaški in policijski helikopterji ..., poklon, kako izjemno so bdeli nad nami. Do ljudi se je prebijal zdravnik z reševalci ...," hiti naštevat.
"Če ne bi bilo Violete, bi bil popolnoma odrezan. Violete in Kapre, konjička. Ogromno mi je pomenilo, ko se je prebila do mene. Hvala bogu sva na isti strani potoka. Ona ima vodo, jaz plin in skupaj kuhamo."
Violeta je Gržanova soseda Violeta Bulc, nekdanja evropska komisarka iz Slovenije. Ko vmes pride k patru, da popijeta jutranjo kavo, reče v telefon: "Na meji med Lučami in Solčavo smo podrli vse meje, ena skupnost smo." In je jezna: "Napišite, da so takoj dvignili cene gumijastih škornjev, pohodnih čevljev, vsega, kar se zdaj najbolj potrebuje. Vojni dobičkarji!" Gržan jo pohvali, kako zavzeto pomaga, do konca dneva bodo tudi z njenimi rokami in smislom za organizacijo sanirali še en plaz.
"Pod mano, kjer sta potoka," razloži pater, "je popolno razdejanje. Vse je uničeno in spodkopano, vsi mostovi razrušeni, ni elektrike ni vode. Na koncu pa vidiš, da bomo preživeli, ker si znamo stati ob strani."
