Pravljične poti: "Manjši si, a močnejši. Ne bova se vojskovala"

V starih časih so živeli velikani, ajdi. Imeli so človeško podobo, bili pa so strašno veliki. Prvi rod velikanov je živel na Stekleni gori, od koder so se preselili na naše najvišje gore in planine. Naselili so se posamezno, vsaka družina na svojo goro.

Če so se hoteli med seboj pogovoriti, niso šli tako kakor mi drug k drugemu v vas, temveč so se pomenili kar z gore na goro. Če si je kateri moral od drugega kaj izposoditi, je samo zaklical in zaželeni predmet mu je sosed vrgel z druge gore. Tudi po vodo niso hodili kakor mi s posodami, nagnili so se samo z gore in zajeli iz reke. Velikani so bili sicer zelo močni, pametni pa ne, niti orodja si niso znali narediti. Drevje so iz zemlje ruvali s koreninami vred. Šele poznejši rod si je naredil lesene sekire. Ta rod je bil že toliko pameten, da si je znal narediti divji ogenj: drgnili so namreč drevo ob drevo tako dolgo, da se je les vnel.

Ker so zelo dolgo živeli, se je zgodilo, da je ded pestoval otroke vnukov. Stari rod ajdov je bil zelo žalosten, ko je videl, da mlajši rodovi niso več tako velike rasti kakor oni sami.

Končno se je rodil najmanjši rod, to smo mi, ljudje. Ko so živeli tudi že ljudje, je ajd nekoč poklical človeka in mu napovedal vojno. Predlagal je človeku, da naredita najprej majhno preizkušnjo. Ajd je vzel v roko velik kamen in ga zmlel v prah. Človek pa je vzel hleb sira in ga stisnil, da je iz njega pritekla voda. Ajd se je ustrašil in rekel: "Manjši si, a močnejši od mene. Ne bova se vojskovala."

Ajdovski gradec, imenitno pribežališče

V Sloveniji poznamo veliko krajev, ki se v svojem imenu sklicujejo na ajde (iz nemščine Heide, pogan). Po ljudskem izročilu so to bajna bitja, stari prebivalci velike rasti. Ko so Slovani prišli v deželo pod gorami, so našli ruševine rimskih mest in utrdb, za katere niso mogli verjeti, da bi lahko bile delo človeških rok. Tako so si jih pogosto razlagali kot ostanke ajdovskih gradenj, medtem ko naj bi njihovi stari prebivalci ostali zakleti v razvalinah. Za takšno gradnjo velja tudi Ajdovski gradec, eno najbolj poznanih poznoantičnih oziroma starokrščanskih naselij pri nas.

Leta 1811 so domačini med nabiranjem polžev nad vasjo Vranje našli rimski nagrobnik in grobnico. Večja izkopavanja so potekala od začetka 20. stoletja, danes pa je na vrhu podolgovatega hriba arheološki park. O čem nam pripoveduje? O nemirnih časih zatona antike in obdobja preseljevanja ljudstev pred več kot 1400 leti. Zaton antičnega sveta se je začel z vdori različnih barbarskih ljudstev prek meja oslabljenega zahodnorimskega cesarstva. Ozemlje današnje Slovenije so tedaj naseljevali staroselski prebivalci, ki so živeli v utrjenih višinskih naselbinah. V Sloveniji je bilo odkritih več kot 30 takšnih naselbin. Zaradi svoje skrite lege v nepomembni stranski dolini Save je bil Ajdovski gradec imenitno pribežališče.

Na najvišjem mestu naselja sta stali dve cerkvi s krstilnico, okoli njiju je stala gruča bajt in vodnjak. V njem so našli lesene ostanke vitla in trama, kamor je bila pritrjena vrv za dviganje vedra. Poleg cerkve je stal tudi udoben dom, verjetno škofova hiša. Naselje je obdajalo obzidje z obrambnimi stolpi.

V ruševinah hiš so arheologi našli številne ostanke predmetov za vsakdanjo rabo: lončenino, vretenca za prejo, rožene glavnike, tehtnice, kamnite žrmlje in različno orodje. Med bolj zanimivimi in lepimi predmeti je zagotovo bronasta utež v obliki boginje Lune. Skupaj z nekaterimi drugimi najdbami si jo lahko ogledate v zbirki Kamni govorijo v bližnjem gradu Sevnica, ki je že sam po sebi vreden ogleda.

Izhodišče in opis poti

Vas Vranje pri Sevnici. Iz Sevnice se po levem bregu reke Save zapeljemo proti Blanci in v naselju Gornje Brezovo zavijemo levo za Lončarjev Dol do vasi Vranje. Na koncu vasi je urejeno manjše parkirišče.

S parkirišča sledimo rjavim oznakam za Ajdovski gradec, ki nas usmerijo s kolovoza levo na ozko strmo stezico v gozd. Na vrhu je med obnovljenimi zidovi arheološkega parka pojasnjevalna tabla s tlorisom naselbine in osnovnimi informacijami.

Vrnemo se po isti poti ali sledimo na novo urejeni stezi.