Saša Britovšek
Zadišalo mi je že od daleč, tako da preprosto moram kupiti merico, je k leseni hiški ob ljubljanskem Tromostovju pristopila priletna gospa in poduhala pravkar pečen kostanj na velikem pekaču. Naj bo sončen ali hladen deževen dan, vonj kostanja privabi mimoidoče, da se posladkajo, si pogrejejo roke, pripoveduje možakar, ki meša poln pladenj temnih jesenskih dobrot nad žerjavico. S svojo stojnico je to sezono zasedel tako rekoč najimenitnejšo lokacijo v prestolnici. Kaj zasedel, priboril si jo je na javnem razpisu, kjer se je cena zanjo dvignila na rekordnih 30 tisoč evrov, kar je največ, odkar se v mestu peče kostanj. A kljub temu da je omenjena stojnica ob legendarni Plečnikovi trafiki na strani Prešernovega spomenika in da jo obdaja srčika našega glavnega mesta, kjer dnevno mimo hiti na stotine Ljubljančanov in Ljubljančank, to naj ne bi bil najdonosnejši kraj v mestu. Tako pravi Almir Shainoski, ki si je vseeno želel jesen in del zime preživeti prav tukaj, medtem ko je lani s kolegi pekel kostanj višje, na Bregu ob Ljubljanici.
"Seveda so druge lokacije po navadi cenejše in žal se moramo za posel boriti še z nelojalno konkurenco nedaleč stran ... Letošnja sezona ne bo prinesla pozitivnega izkupička, a delamo v upanju, da bi se vsaj pokrili," ob kopici težav, ki jih ob tem ima, pripoveduje Shainoski še vedno precej optimistično. Obiska pri njegovi stojnici je namreč za polovico manj, nam pove, kot v običajni kostanjevi sezoni. Tudi letos so turisti, ki zelo radi sežejo po toplem prigrizku, redki in vprašanje je, kako vesel bo praznični december oziroma ali bodo dovoljena novoletna praznovanja v mestnih središčih. Takrat se ob kuhanem vinu, medici, morda pivu izvrstno prileže hrustljav kostanj na čarobnih z lučkami okrašenih ulicah.
Ne glede na vse se vsako jesen, takoj ko začne odpadati listje, naš sogovornik z veseljem posveti kostanju. Veliko dela mu prinese, a rad ga prodaja, peče, tudi doma ga nareže ogromne količine, da je pripravljen za na ogenj v centru mesta. Je tudi prvi, ki je svojim strankam ob nakupu dodal še papirnato vrečko za črno zapečene olupke, da z njimi ne smetimo ulic, pa tudi zato, ker je plastične embalaže tako ali tako še vedno preveč na vsakem koraku.
"V začetku sezone so nas domačini zelo veseli, z veseljem kupijo merico. Dvakrat, trikrat. Potem pa se kostanja naveličajo. Kot se zgodi z vsako sezonsko novostjo. Konec koncev se tudi sladoleda najbolj razveselimo na začetku poletja. Tako je za nas dobro mesec, morda dva ... Po prazniku v začetku novembra pa začne prodaja padati, postaja vedno slabše, ker verjetno ni več tistega pravega užitka. V preostanku sezone so nam, kot rečeno, posel dvigovali tujci. Ljubljana jih je bila polna, a letos očitno spet ne moremo računati nanje." Shainoski med klepetom tudi omeni, da bi bilo "izjemno pozorno", če bi mestna občina sprevidela stanje letošnje še vedno neturistične sezone in temu prilagodila ceno najema stojnic.
Pa vremenske razmere, letina? Kaj vse še pogojuje uspešnost sezone mestnega kostanjarja? "Mi pečemo marone, in dokler je teh pri nas dovolj, kostanj nabavljamo pri kmetiji Krošelj. Ko ga pri njih zmanjka, pečemo italijanske marone. Letošnja letina žal ni za pohvaliti, kostanja pri nas ni bilo veliko, zato so zdaj tukaj že italijanski maroni."
V enem dnevu se pri eni stojnici speče in proda med trideset in štirideset kilogrami kostanja. Ob slabšem vremenu manj, ob sončnem znatno bolje. Med vikendom pa tudi petdeset kilogramov na dan. Shainoski mimoidoče Ljubljančane že nekaj let razvaja z dišečim kostanjem, gotovo so tudi takšni, ki se najraje ustavijo prav ob njegovi stojnici. Morda iz navade, morda zato, ker jih prav tam mimo vsak dan pelje pot med službeno malico ali ob koncu delovnega dne. Kdo bi vedel, lahko da je prav tam tisti mestni vogal, kjer se še kak zaljubljen par dogovori za zmenek kot v nekih preteklih časih. Ob tem pa pečen kostanj še vedno enako mamljivo diši kot nekoč ...
Obiščite spletno stran brez oglasov.
