Zdaj dela(j)mo za boljši jutri: Stvari razveselijo, vendar osreči le to, kar lahko osrči, pravi pater Karel Gržan

Malo po malo se daleč pride, lahko ob novem začetku rečemo vsi, ki že dalj časa malo po malo hodimo po tem svetu. Prišli smo do še ene prelomne številke, 2020, že prej do prelomne 2000, do prelomne 1990 in tako (gledano) nazaj. Svet bo, obstajata velika verjetnost in upanje, tudi še ob prelomni letnici 2030 in tako naprej. Okrogle številke so resda samo številke, jih pa psihološko jemljemo kot zaključke in začetke, ko je treba pospešiti ali malo upočasniti. Prelomni dogodki so tisti, ki nam bolj ali manj neodvisno od nas spremenijo življenje. Nenadni veliki uspehi in padci, tudi prehodi v življenjskem razvoju, tudi nova zakonodaja vpliva. S podatki, ki jih imamo o sebi in o okolju, v katerem živimo in delamo, lahko torej tudi z veliko verjetnostjo napovemo, kakšno bo leto, v katero smo vstopili.
Spremembe se dogajajo, če hočemo ali ne, je bolj ali manj slogan vsakega leta, za letošnje, ugotavlja Adrian Kezele, pa bi to lahko bila še posebno poudarjena značilnost. Kezele se ne ukvarja z napovedovanjem prihodnosti, a v decembru preveri, kateremu letu iz preteklosti bo podobno leto, ki prihaja. Letošnje je na podlagi džotiš analize konstelacije planetov in že omenjenih primerjav z veliko verjetnostjo poimenoval za leto izjemnih dosežkov. "Leto 2020 ima večinoma pozitivno noto, vsekakor precej svetlejšo kot 2019, ki je bilo krizno. Za mnoge bi obdobje, ki je pred nami, lahko pomenilo prelomnico, čas, ko se bodo realizirale dolgotrajne sanje. Za nekatere bo čas sicer še naprej v glavnem tekel v istem ustaljenem toku, zapolnjen z istim rutinskim delom in nekoliko dolgočasno vsebino, ki se ponavlja iz leta v leto," pravi Kezele, ki bo 23. januarja gost Večera v živo v Narodnem domu v Mariboru. "Govorim o prebujanju energij, ki spijo v nas, o pustolovščini in vznemirjenju, o volji in dosežkih," pojasni tisto, kar naj bi imeli priložnost narediti, živeti. "Leto 2020 nam bo omogočalo izjemne izkušnje, vendar le, če bomo imeli pogum narediti potrebne korake," je dejal.

Zakaj sem pravzaprav tiho

Da nič ni samoumevno, meni tudi Goran Lukić, vodja Delavske svetovalnice. "Vsak korak za izboljšanje položaja delavstva je izjemno pomemben. Brez tega zmaga cinizem nad upanjem."
Kot sindikalista, borca za pravice delavcev, tistega, ki opozarja na grdo ravnanje delodajalcev in oblasti z delavci, ga seveda vprašam, kaj je bilo v minulem letu izborjenega za delavce. "Nisem prepričan, da je letna evalvacija prava merska enota glede izborjenega za delavce. Izborjeno za delavce se namreč dogaja tudi na dnevni ravni. In te dnevne borbe je ogromno. Res pa je, da se hitrost dnevne borbe za delavca drastično zniža, ko se prevede v sistemski boj. Odgovor na to je jasen: ker se ta sistemska borba dogaja tako znotraj sistema kot proti sistemu. Na žalost se v javnosti dnevni boj za delavca dostikrat enači s sistemskim bojem za delavca in potem se v javnosti zelo hitro ustvari vtis, da se stvari, v najboljšem primeru, premikajo prepočasi." Zato na vprašanje odgovori s protivprašanjem, ali je delavski boj viden oziroma bolj viden. Če kdo reče, da je oblast na strani kapitala, bančnega sistema in evropske in svetovne nomenklature, ki zahteva, da je treba veliki večini čim več vzeti in dati peščici najbolj bogatih, in se sprijazni, da bo tako tudi ostalo, ima to za samoizpolnjujoči defetizem, ki izhaja ravno iz ozkega pogleda od zgoraj navzdol. "Kaj pa, če stopimo korak nazaj od velikih besed, kot so kapital, banke, nomenklatura, in pogledamo pred sebe, v svoje delovno okolje? In se vprašamo: zakaj sem tiho?"

Socialni kapitalizem

Karkoli bi odgovoril, bi seveda špekuliral, dr. Matjaž Perc, začetnik znanstvene vede statistična fizika socioloških sistemov pri nas, odgovori na vprašanje, kakšno bo leto 2020. Pri špekuliranju, poudari, ni dober in tudi meni, da je tovrstno napovedovanje tudi zelo nehvaležno. "Živimo zdaj in torej naredimo najboljše, kot zmoremo zdaj. Potem bo mogoče tudi jutri lepši. Če ne bo, si vsaj očitati ne bo treba, da se nismo potrudili."
Kot fiziku mu je všeč zaporedje, ki obstaja v letnici 2020. "Zgolj s tega estetskega vidika nepopolne simetrije si v novem letu obetam vse lepo."
Če bi dali v stroj za izračunavanje prihodnosti podatke, recimo, da bo Trump ostal predsednik ZDA in da bo pri nas Šarec in da so plače premnogih prenizke, da bi po upokojitvi lahko dostojno živeli, ne bi imel težav z napovedjo, da bo torej slabo, izzovem sogovornika. "Politikov ne bi komentiral, moram pa opozoriti, da nihče ne ve, kako bi bilo, če bi bilo drugače. Morda bi se nek drug ameriški predsednik že šel vojno in morda bi pod drugim premierjem razlika med bogatimi in revnimi v Sloveniji bila sedaj še večja. Volitve so že daleč nazaj. Seveda je pomembno, da opozarjamo na napake in nepravičnosti, toda prav tako moramo dati ljudem možnost, da delajo v miru. Sicer smo sokrivi za neuspehe."

80:20 bi bilo v redu razmerje

"Vizija je bila, da bi bil sistem, ki ga živimo, podoben modelu samoorganizirane kritičnosti," pravi fizik, ki si za razlago družbenih fenomenov pomaga s fizikalnimi primeri. "Najenostavnejši primer tega je sipanje peska na vedno večji in večji kup. Ko se kup veča, se prožijo plazovi. In povedano zelo preprosto in poenostavljeno, razmerje med malimi in velikimi plazovi bi bilo 80:20."
Večina plazov je torej majhna, od časa do časa se vsuje tudi kakšen velik. "To je prosti trg in liberalizem po fizikalno. Zrnca padajo in kam katero pade, pade, narava je takšna, da je takšno razmerje. Toda eno je fizika, drugo pa družba, razmerje bogastva 80:20 danes zgleda kot utopija, ker je realnost bližje 99,9:0,1. Zelo majhen delež ljudi, lahko govorimo že kar o številu, niti ne deležu, ima v lasti toliko, kot vsi ostali zemljani skupaj."
Računali smo na skromnost, strpnost in podobne lastnosti pri nas samih, a smo se ušteli. "Zmaga in uspe najmočnejši." Tako je med živalmi in mi smo družbene živali. "Darvinistični nagoni prepogosto prevladajo, pač nismo zrnca peska, in teorije v smislu liberalizacije, prostega trga, deregulacije in podobno zato odpovedo oziroma se niso izšle, kot so nekateri predvidevali. Retrospektivno je videti vse to precej očitno, tako da je zanimivo vprašanje, ali so nemara tisti, ki so to predlagali in forsirali, vedeli, kam nas vodi."

Ljubeče bližine delajo ljudi srečne

Na prehodu v novo leto sebi, svojim in vsem drugim zaželimo veliko zdravja. In to seveda ne sme in ne more biti samo fraza. "Od tega, kako zdravi bomo, je veliko odvisno, kakšno bo leto," pritrdi pater Karel Gržan. Pomembno je tako telesno kot tudi duševno in duhovno zdravje, svežina in krepkost. "Vse tri dimenzije naše osebnosti so med seboj usodno povezane, vplivajo druga na drugo." To je v minulem letu tudi sam dodobra izkusil. "Na ultrazvoku in potem na magnetni resonanci so našli nekaj, kar je pri meni, in ne le pri meni, vzbudilo misel na raka. Med vsemi raziskavami in končno do odvzema vzorcev ter izvida je minilo kar nekaj mesecev, več kot pol leta je bilo negotovosti. Če se v tem času ne bi duhovno svetlil v obnebju Svetega, če ne bi imel ljubečih bližin, ki so me krepile, potem telo ne bi prejemalo dovolj spodbud." Skrb za celostno zdravje je pomembno in v prihodnje ji bom moral posvetiti še več pozornosti, je dejal. V zvezi s čakanjem na izvid pa se je vprašal, ali bi tudi skrbniki za javni blagor, politiki, morali nanje čakati toliko časa.
O tem, kaj potrebujemo, da smo srečni, vedno znova razglabljamo. Vsak človek ima v zvezi s tem občutjem kakšno svojo željo, a ene reči so univerzalne. "Ljubeče bližine delajo ljudi srečne," je za Gržana nepogrešljivo. "Stvari razveselijo, osreči pa le to, kar lahko osrči. To je sočutna zaznava ljudi, živali, Boga, vsega, kar nas obdaja v utripu življenja. Buditi se vedno znova v ljubečo zaznavo poživlja. Noben zunanji dogodek, noben zunanji dar ne seže v srčiko naše biti, tja prodre le ljubeča naklonjenost. Vzeti si čas, v katerem se lahko zaznamo v obnebju srčnosti."

Šale o politikih, ki jih ni več

Najverjetneje v letu 2020 revolucije ne bo, nenaravno usmerjena evolucija bo tudi samo še naprej povzročala nezadovoljstvo, izzovem patra Karla Gržana. "Potreben bo revolt in njegovo orožje bo ironija tistih hrematističnih zakonov, v katere nas zasužnjujejo," vidi pot. "Prišel je čas, da prenehamo samo resno jemati ljudi, ki so se izpostavili, da bodo skrbniki javnega blagra, so pa po večini navadni hrematistični pajaci. V tistih časih, ko je bilo nevarno, tako so pravili, govoriti po resnici, smo imeli Pavliho, ki je skrbel, da smo skozi ironijo izsmejali družbene norosti. Tudi sam sem vedel vse polno šal o Titu, Kardelju, da ne omenjam Dolanca."
Sedaj Pavlihe ni in šal o politikih ni. "Ko izgine ironija, ki nas osvobaja norosti, in jemljemo početje politike samo še resno, je demokracija iluzija. Toti list je redka izjema v slovenskem prostoru, ki še opravlja poslanstvo nekdanjih dvorih norčkov, ki so skrbeli za to, da se ni uzakonila norost."