Marsikatera slovenska družina je bila med drugo svetovno vojno na silo pregnana z domačega praga. Mnogi niso doživeli konca vojne in osvoboditve. Večina od tistih, ki jim je uspelo preživeti vojne grozote, se je po koncu vojne vrnila domov. Marsikdo je ob vrnitvi naletel na porušen ali zaseden dom. Takšna je zgodba mariborskega čevljarskega mojstra Leopolda Antloge in njegove družine, ki temelji na ustnem izročilu Gertrude Frančiške Ambrožič, rojene Antloga (1942-2022), Lavre Struger, rojene Gala (letnik 1927), zasl. prof. ddr. Matjaža Muleja (letnik 1941) in javno dostopnih virov. Pa si poglejmo zgodbo Antlogovih, ki so delili usodo vseh izgnanih Slovenk in Slovencev ...
Bilo je 6. aprila 1941, ko se je - brez vojne napovedi - z napadom več sto nemških bombnikov na Beograd začela druga svetovna vojna v takratni Kraljevini Jugoslaviji. Napada ni preprečil niti podpis trojnega pakta, ki je naslonil Kraljevino Jugoslavijo na fašistične države. Kraljevina Jugoslavija je bila država, ki je nastala leta 1929 s preimenovanjem Kraljevine SHS (Srbov, Hrvatov in Slovencev). Tudi nad Mariborom so se 4. in 5. aprila 1941 pojavila nemška izvidniška letala. V aprilski vojni se je jugoslovanska vojska že dvanajsti dan uklonila vojaški premoči, se predala okupatorju in podpisala kapitulacijo. Vrh takratne jugoslovanske monarhije, s kraljem Petrom na čelu, je pobegnil v tujino in se kasneje nastanil v Londonu.
Transport izgnancev z Antlogovimi je odpeljal iz Maribora 11. julija 1941.
Združene vojaške sile nemškega, italijanskega, madžarskega, bolgarskega in romunskega okupatorja so s pol milijona vojakov, okoli 1000 tanki in 1500 letali z vseh strani prestopile meje. Nemčija si je priključila severni del Slovenije, Spodnjo Štajersko, Mežiško dolino in Gorenjsko. Nemška vojska je 8. aprila 1941 vkorakala v Maribor.
Okupacija slovenske Štajerske
Na ozemlju sedanje Slovenije je ob začetku druge svetovne vojne živelo 1,492 milijona prebivalcev. Nemci so slovensko Štajersko in Gorenjsko videli kot del velikega nemškega rajha, takoj po zasedbi so pričeli politiko raznarodovanja in množične izgone Slovencev. Okupatorjeva strategija izgona slovenskega zavednega prebivalstva je zajela okoli desetino okupiranega prebivalstva.
Na nemškem okupacijskem ozemlju, kamor je spadala tudi slovenska Štajerska, so se začeli izgoni intelektualne in gospodarske elite. S Štajerske in Gorenjske je bilo v Srbijo in Neodvisno državo Hrvaško (NDH) izgnanih prek 17 tisoč ljudi, del prebivalstva iz nemškega okupacijskega območja pa je prebežal v Ljubljansko pokrajino, takrat pod jurisdikcijo italijanskega okupatorja. Od leta 1942 do leta 1944 je bilo v Nemčijo izgnanih še osem tisoč sorodnikov partizanov in ustreljenih talcev.
Najštevilčnejši represivni ukrep okupatorja zoper odporniško gibanje, ki se je v mnogih primerih končal s smrtjo, so bila koncentracijska taborišča in usmrtitve talcev. Po podatkih Inštituta za novejšo zgodovino je strahote taborišč Mauthausen, Dachau, Buchenwald, Auschwitz-Birkenau in drugih izkusilo okoli devet tisoč Slovencev z območja nemške civilne uprave. Iz Maribora je nemški okupator 8. avgusta 1941 poslal v koncentracijsko taborišče Mathausen skupino 250 osumljenih odporniškega delovanja. Tretji nemški rajh je na območju Nemčije in okupiranih dežel upravljal s kar 24 tisoč taborišči.
Med hujšimi oblikami okupatorjevega nasilja nad slovenskim prebivalstvom med drugo svetovno vojno so bila streljanja talcev. To so bili podporniki, sodelavci ali pripadniki NOB, ki jih je okupator med vojno usmrtil. V Mariboru so talce prvič streljali 24. in 25. avgusta 1941. V Mariboru je na ta način izgubilo življenje 689 ljudi. Skupno je bilo na slovenskem Štajerskem usmrčenih 1590 talcev. Imena talcev so vgravirana na obeležju pred mariborskimi zapori.
Uporniške akcije in posledice
Prva uporniška akcija zoper okupatorja v Mariboru je bila izvedena že 29. aprila 1941, le tri dni po Hitlerjevem obisku Maribora. Po podatkih Muzeja narodne osvoboditve Maribor je skupina mladih, katerih jedro so tvorili skojevci Bojan Ilich, Ljubo Tarkuš in Avgust Greif, med pol peto in peto uro v Volkmerjevem prehodu zažgala dve okupatorjevi vozili, o čemer priča spominska plošča. V začetku junija 1941 je bil v Mariboru ustanovljen okrožni odbor Osvobodilne fronte. Že v prvih mesecih okupacije so se v štajerskih gozdovih začele formirati partizanske čete. Avtor knjige Pohorski bataljon France Filipič v Planinskem vestniku leta 1952 zapiše: "O, Pohorje, ki si bilo dom partizanov! Leta 1941 si sprejelo nekaj partizanov v okrilje, 1945. leta si jih vrnilo tisoče svobodni domovini."
Maribor je bil zaradi geostrateške lege med najbolj bombardiranimi mesti na območju nekdanje Jugoslavije. Zaradi zavezniških bombnih napadov, katerih glavni cilj je sicer bila vojaška infrastruktura, je brez strehe nad glavo ostalo okoli 2770 družin (4200 prebivalcev). Maribor je med vojno prestal 29 bombnih napadov, v katerih je 1518 zavezniških letal na mesto odvrglo 15.795 bomb, ki so popolnoma porušile ali poškodovale 2290 ali 47 odstotkov zgradb. Življenje je izgubilo 483 ljudi, od tega 60 otrok, ranjenih je bilo 352 ljudi. Med najbolj uničenimi deli Maribora so bili Ulica kneza Koclja, Sodna ulica, Glavni trg, Kolodvorska ulica, Mladinska ulica, Šentiljska cesta in številne druge.
Tudi na slovenski ravni je bila materialna škoda ogromna. Uničenih je bilo 24.136 stanovanjskih in javnih stavb. Uničena ali poškodovana je bila tudi prometna in industrijska infrastruktura. Gmotna škoda na ozemlju Slovenije med drugo svetovno vojno je bila ocenjena na 1,8 milijarde ameriških dolarjev.
Ponemčenje mesta
V Mariboru so do konca prve svetovne vojne prevladovali nemško govoreči prebivalci, govorili so le nemško - kot simbol meščanstva. Z razvojem industrije in gradnjo Južne železnice do Maribora so se ob tujih investitorjih v Maribor začeli priseljevati tudi Slovenci. Leta 1863 je bila dograjena Koroška železnica, ki je povezala Maribor s Celovcem. S prometno povezavo je prišel tudi nov gospodarski razvoj. Nastajajo tovarne usnja Staudinger, Badl, Stark in Berg, Nasko in ostala industrija. Avtor Sašo Radovanovič v knjigi Mariborske ulice nekoč in danes piše, kako najdemo v predmestju sredi prejšnjega stoletja usnjarsko, čevljarsko, steklarsko, barvarsko, mizarsko, krojaško, kolarsko, tkalsko, kovaško in druge obrti, ki poživljajo utrip nekoč zaspanega in mirujočega predmestja. Po popisu prebivalstva iz leta 1931, ko so poleg materinega jezika upoštevali še narodnost, je v mestu živelo 81 odstotkov Slovencev in le osem odstotkov Nemcev. Konec leta 1938 je bilo v 27 industrijskih mariborskih obratih zaposlenih okoli 6300 delavcev.
V letih pred drugo svetovno vojno je bil Maribor izpostavljen močni nacistični propagandi. V njem je imel sedež Kulturbund, nemška kulturna zveza, v kateri so se združevali mariborski Nemci, ki so gestapu pripravili natančne sezname zavednih Slovencev, profesorjev, učiteljev, izobražencev, duhovnikov in narodnih buditeljev. Ti so bili kasneje prvi deportirani na tuje. Okupator je zahteval, da ljudje čez noč zamenjajo narodno identiteto, sprejmejo nemško kulturo in se poistovetijo z nemškim narodom. Pomemben del tega načrta so bili množične aretacije in izgoni ter ponemčenje javnega življenja, ki je zajemalo preimenovanje ulic, ustanov, prečrkovanje imen, prepoved delovanja slovenskih društev, zaplemba premoženja pobeglih in izgnanih, uvedba nemškega šolstva, tečaji nemščine za odrasle in drugi ukrepi za germanizacijo slovenskega prostora.
Čevljarska družina Antloga
Severina Antloga, rojena Juriševič, in Leopold Antloga sta si pred drugo svetovno vojno ustvarila dom v Mariboru. Družina Juriševič je bila izvorno s Primorske, Antlogovi pa so izvirali iz Savinjske doline. V Novem mestu, kjer je Leopold Antloga st. delal kot čevljarski mojster, se je zakonskemu paru rodil sin Leopold ml. Po preselitvi v Maribor je oče Leopold st. nadaljeval čevljarsko obrt v enem od manufakturnih mariborskih obratov, mati Severina pa je skrbela za dom in družino. Čevljarska obrt je bila globoko zakoreninjena v družini Antloga. Tudi sorodnik Leon je imel v Braslovčah, v njihovi kmečki hiši, lično urejeno čevljarsko delavnico, kamor so ljudje prinašali čevlje v popravilo; tudi sam sem imel priložnost videti čevljarskega mojstra pri delu.
Leta 1935 je bilo v Sloveniji 3917 čevljarjev, ki so na leto izdelali milijon in pol parov čevljev. Kdor je v tistih časih želel postati čevljar, je pri trinajstih moral začeti kot vajenec in ostati pri čevljarskem mojstru tri leta, učno pot je zaključil z mojstrskim izpitom.
Glavne industrijske panoge v Mariboru so do prve svetovne vojne tvorile pivovarska, mlinarska in usnjarska industrija. Usnjarska in čevljarska industrija sta se razvili na podlagi dolgoletne usnjarske tradicije in za to potrebne vode iz reke Drave ter surovin iz mestnega zaledja. O specializaciji Maribora v usnjarskih strokah piše Darja Mihelič v prispevku Obrt v srednjeveških mestih.
Po podatkih Pokrajinskega arhiva Maribor je bilo leta 1884 v Mariboru okoli 90 čevljarjev obrtnikov. Čevljarske delavnice so bile pogosto umeščene v osrednji prostor hiše, kjer je čevljar bival z družino. Med svetovnima vojnama so v Mariboru obratovali čevljarski obrati. Med njimi so izstopali tovarna čevljev Karo ter Vukasinovič in Blatnik. Leta 1946 je oblast združila zaplenjeno čevljarsko podjetje Vilka Blatnika z nacionaliziranim čevljarskim podjetjem Karo, do takrat v lasti Karla Rogiča, v Tovarno čevljev Maribor. Novonastalo čevljarsko podjetje je imelo sedež v Gregorčičevi ulici v Mariboru in je bilo znano po kvalitetnih čevljih. Leta 1950 je bilo v podjetju zaposlenih okoli 130 ljudi. Kasneje se je preimenovalo v Lilet - tovarno čevljev Maribor, ki je našla svoje nove prostore v Melju, tam, kjer danes stoji trgovina Lidl.
O podjetnem Vilku Blatniku je časopis Jutro 5. septembra 1936 zapisal: "Mladi podjetnik gospod Blatnik se je s svojo pridnostjo in agilnostjo tako povzpel, da razpolaga sedaj njegova obratovalnica z najmodernejšimi stroji in posebnimi specialnimi stroji za ženske čevlje. Nova važna pridobitev za Maribor in okras naše Gosposke ulice je z Blatnikovo preurejeno trgovino v Gosposki ulici 1 pridobila učinkovito, okusno zamišljeno trgovinsko obratovalnico. Če hočemo, da bo Maribor privlačen za vse, ki semkaj prihajajo, potem je potrebno, da mislimo tudi na modernizacijo in olepšavo trgovinskih obratov v modernem stilu."
Družina Antloga na transportni listi št. 13
Antlogovi so bili ena tistih slovenskih družin, ki jim je uspelo preživeti izgnanstvo in se vrniti k domačemu ognjišču. Tudi oni so kot mnogi drugi naleteli na uničen dom in mesto, ki je imelo okoli polovico porušenih stavb in infrastrukture.
Na okupatorjevem seznamu oseb, izgnanih iz slovenske Štajerske (Verzeichnis der aus dem Untersteiermark ausgesiedelten Personen), je družina Antloga bila vpisana na transportni listi št. 13. Ta transport izgnancev je odpeljal iz Maribora 11. julija 1941. Nemci so bili od nekdaj pregovorno natančni, kar se je pokazalo tudi pri vodenju evidenc izgnanih Slovencev. Na transportnem listu 13 so bili vpisani sledeči člani družine Antloga:
• Antloga Leopold st., roj. 16. 10. 1906, čevljarski mojster, stanujoč na Ufer Strasse 4 v Mariboru (danes Obrežna ulica);
• Antloga Severina, rojena Juriševič, roj. 27. 2. 1908, stanujoča na istem naslovu;
• Antloga Leopold ml., roj. 30. 11. 1930, prav tako stanujoč na istem naslovu.
Severina Antloga je po vojni večkrat pripovedovala, kako je bilo tistega večera, ko so nemški vojaki potrkali na vrata njihovega mariborskega domovanja. Mladi nemški vojak je vstopil v kuhinjo in z odločnim tonom zapovedal, da morajo v pol ure spakirati osnovne stvari in se pripraviti na odhod. Ob tem jim je celo svetoval, da naj razprostrejo velik prt na tla in nanj zložijo, kar nameravajo vzeti s seboj, in zvežejo v večjo culo. Nato so jih v spremstvu oboroženih vojakov s tovornjakom odpeljali do zbirnega mesta v meljsko kasarno. To je bilo zbirno taborišče v južnem poslopju meljske kasarne (Aufhaltelager Landwerhkaserne Marburg an der Drau), v Melju, ki je delovalo do konca julija 1941. Od aprila do konca julija 1941 je bilo v meljski kasarni zaprtih okoli 11.500 ljudi. V drugem delu meljske vojašnice je bilo zbirališče za ujete vojake Kraljevine Jugoslavije, ki so jih kasneje premestili v ujetniška taborišča v Nemčiji.
Na poti izgnanstva
Načrt za izgon slovenskega prebivalstva je bila primarna naloga nemške civilne uprave. O tem piše tudi avtor Tone Ferenc v članku Vprašanje priključitve zasedenih slovenskih pokrajin nemškemu rajhu. Za izvedbo teh načrtov so si nacisti zastavili štiri- do petletni rok. Kogar ne bi izgnali, bi se moral ponemčiti, in obratno: kdor se ne bi hotel ponemčiti, bi bil izgnan, steriliziran ali ubit. Nekateri drugi viri navajajo, da je okupator v primeru zmage nameraval vse Slovence preseliti v vzhodno Evropo. V Mariboru so prve aretacije izvedli v noči na 11. april, večjo akcijo zbiranja zapornikov pa 15. aprila, ko jih je bilo aretiranih tristo. Pri aretacijah so sodelovali kulturbundovci, policija in žandarmerija.
Hitler je konec marca ali v začetku aprila 1941 imenoval šefa civilne uprave za Spodnjo Štajersko in Gorenjsko, to je bil komisar za utrjevanje nemštva dr. Sigfried Uiberreither. Ta je posle prevzel 14. aprila 1941, ko je prispel v Maribor in tam vzpostavil svoj sedež. Nacisti so v svojih prvotnih planih predvideli izgon od 220 do 260 tisoč Slovencev. Te številke jim sicer ni uspelo doseči, kljub temu pa je pot izgnanstva moralo nastopiti okoli 80 tisoč Slovencev. Z načrtno in množično kolonizacijo Nemcev v obeh zasedenih slovenskih pokrajinah so nacisti nameravali okrepiti že obstoječe postojanke nemštva z okoli 16 tisoč na novo priseljenimi Nemci.
Tjaša Markežič v članku Po poti izgnanstva s slovenskimi književnicami: Od Spodnje Štajerske do Srbije navaja, da je usodo internirancev odločala dodelitev v eno od treh skupin: A, B ali C. V skupino A so spadali vsi s srednješolsko ali višjo izobrazbo, v skupino B tisti, ki po rojstvu niso spadali v Spodnjo Štajersko in še niso bili porazdeljeni v skupino A. V skupino C pa so bili dodeljeni vsi ostali. Tisti, ki so čakali na transport, so na dvorišče meljske kasarne smeli le opoldne v času delitve kosila, pred odhodom so po štirje v vrsti, ob oboroženem spremstvu stopali proti železniški progi. Kako je potekala pot družine Antloga iz Maribora do Batkuše, ni znano.
Od 11. julija do 27. septembra 1941 je pot izgnanstva z vlaki proti Hrvaški ter Bosni in Hercegovini nastopilo okoli deset tisoč Slovenk in Slovencev. Med njimi je bila tudi družina Antloga (v Srbijo pa je bilo samo med 7. in 10. julijem 1941 izgnanih okoli sedem tisoč ljudi). Novice o deportacijah so se hitro razširile med ljudmi, ki so zaradi tega živeli v nenehnem strahu, kdaj bodo Nemci potrkali na vrata in jih odvedli neznano kam.
Po podatkih Društva izgnancev Slovenije sta bila v Srbiji in na Hrvaškem ustanovljena dva organa oziroma agenciji, ki sta bili zadolženi za naselitev slovenskih izgnancev v Srbiji in na Hrvaškem. Običajna praksa v Srbiji je bila, da se v posamezno vas naselijo po dve slovenski družini. Tudi družina Antloga je na tak način leta 1941 prispela v BiH, v kraj Batkuša, ki je danes del občine Šamac v Republiki Srbski in ima okoli tisoč prebivalcev.
Antlogovi pri čiki Peru in strini Mili
Trojica iz Maribora, ki se je znašla v drugem okolju, z le nekaj kosi oblačil in osebnih potrebščin, je bila dodeljena k družini na vasi. V zbirnem taborišču so izgnancem pobrali večino vrednih predmetov. Začasno medvojno zatočišče je družina Antloga dobila pri "čiki Peru in strini Mili", kot jih je kasneje v pripovedovanjih imenovala Gertruda Frančiška. Leopold st. je v vasi in okolici kmalu zaslovel kot Slovenec, ki je znal popraviti in/ali narediti kvalitetne čevlje ter popraviti sedlo ali drugo delovno opremo iz usnja. To je bilo za delo na polju in kmetiji velikega pomena. Mama Severina in sin Leopold ml., ki je ob začetku izgnanstva dopolnil enajst let, sta pomagala pri kmečkih in gospodinjskih opravilih.
Severina Antloga je bila leta 1941, ne vedoč, da je noseča, izgnana iz Maribora v Batkušo. Tam je 21. februarja 1942 rodila Gertrudo Frančiško Antloga. Ohranjeno je pričevanje matere o nenavadnem poteku poroda. Severina se je tistega dne z nekaj ženskami odpravila delat na bližnje polje. Na poti do tja je dobila porodne popadke. K sreči je bila v bližini vaška šola, kamor se je skupina žena zatekla in začela pomagati nosečnici pri porodu. Kmalu po porodu je v šolo vstopila skupina uniformiranih ljudi. Vsi so se ustrašili, da se to ne bo dobro končalo, saj so se na tem področju dogajala razna grozodejstva paravojaških skupin. Na veliko presenečenje vseh je eden od vojakov pristopil do Severine in ravnokar rojene Gertrude Frančiške, vzel iz svoje denarnice bankovec ter ga položil na čelo dojenčice. Ob tem je dejal: "Neka ti je sa srečom dete!" (Srečno v življenju, otrok). Skupina vojakov se je nato odpravila naprej. Prisotni so si oddahnili ...
Vrnitev v porušeni Maribor
Zadnje nemške vojaške enote so zapustile Maribor v jutranjih urah 9. maja 1945. Civilno oblast je prevzel mestni odbor Osvobodilne fronte, vojaško oblast pa člani komande mesta pod vodstvom Štefana Pavšiča. Velika proslava ob osvoboditvi je potekala 13. maja 1945 na Trgu svobode.
Leta 1935 je bilo v Sloveniji 3917 čevljarjev, ki so na leto izdelali milijon in pol parov čevljev.
Člani družine Antloga so ob vrnitvi v Maribor ugotovili, da je njihov dom bil uničen med zavezniškim bombardiranjem mesta. Mestna civilna oblast jim je dodelila majhno enosobno stanovanje na Lentu, v neposredni bližini Sodnega stolpa, danes te zgradbe ni več. Tudi Antlogovi so se vključili v akcije odstranjevanja ruševin in obnove mesta.
Leopold st. je sprva popravljal čevlje po domovih, kasneje pa se je zaposlil v nekdanji manufakturi čevljev Vilka Blatnika v Gregorčičevi ulici 24 v Mariboru. Mama Severina je vodila domače gospodinjstvo in opravljala šiviljska popravila. Gertruda Frančiška je imela ob vrnitvi domov nekaj težav z izražanjem v slovenskem jeziku, saj je prva leta svojega življenja preživela na srbsko-hrvaško govorečem področju. Toda kaj kmalu se je privadila na življenje v mestu, tudi slovenščine se je hitro priučila, saj je uspešno opravila maturo na mariborski družboslovni gimnaziji. Tam je tudi spoznala svojega moža Boruta Ambrožiča, s katerim sta se poročila leta 1961. Zaradi drobne postave in rane smrti obeh staršev so jo učitelji in prijatelji klicali Trudica. V zakonu sta se Gertruda in Borutu st. rodila sinova Borut ml. (avtor pričujočega zapisa) in Peter. Njen brat Leopold ml. se je po opravljenem šolanju kot inženir zaposlil v mariborski Tovarni avtomobilov Maribor; kasneje sta z ženo Inge živela v Kanadi in ZDA. O Leopoldovem življenju imigranta in uspešnega ameriškega podjetnika v ZDA so poročali v tedniku 7dni, ko je po več kot 40 letih obiskal družino v Sloveniji. Gertruda Frančiška Ambrožič je bila do konca svojih dni (umrla je lani) aktivna članica Društva izgnancev Slovenije 1941-1945 in njihove krajevne organizacije KO Maribor Rotovž Pesnica. Od vseh med drugo svetovno vojno izgnanih Slovencev jih je živih le še dobrih dvanajst tisoč.
