Desetletno rokometno rivalstvo med Ormožem in Veliko Nedeljo: Ne boste vi nam asfalta mazali!

Tik pred koncem lanske rokometne sezone je iz Ormoža prišla novica, da se združujeta rokometna kluba Ormož in Velika Nedelja. Na zunaj nič posebnega, kluba sta v isti občini, kadre črpata iz istega okolja ... in za šport namenjamo vse manj denarja. Tako se zdi združitev dveh klubov, ki sta narazen dobre tri kilometre, nekaj povsem naravnega.
A ne, ko govorimo o Veliki Nedelji in Ormožu. Zgodovina, ki sega v petdeseta leta prejšnjega stoletja, je polna zgodb o rivalstvu teh dveh klubov. Ko so oboji tekmovali v isti ligi, je bilo najbolj pomembno zmagati medsebojni obračun. Šele po tem so razmišljali o položaju na lestvici, pogosto tudi o obstanku v ligi.
To je bilo že davno. Ormožanom v zadnjem obdobju kaže precej bolje in trenutno imajo rokometnega prvoligaša trdno usidranega na slovenskem rokometnem zemljevidu. Medtem ko Velika Nedelja životari, članske ekipe v zadnjih letih praktično niso imeli ... Tako se zdi, da je združevanje obeh klubov rešitev tudi za Veliko Nedeljo, kjer bodo v novi sezoni startali v drugi ligi s člansko ekipo.
Sedaj je morda ena od zadnjih priložnosti, da spregovorimo o velikem rivalstvu med kluboma. Sogovornike smo iskali in našli na obeh straneh. Tako smo prišli do zaključka, da verjetno ni boljšega sogovornika o tej temi, kot je Vili Trofenik - ustanovitelj rokometnega kluba Velika Nedelja, ki ga je vodil vse do leta 2006, ko je klub ugasnil. Čez leto so nekateri bivši člani ustanovili nov klub. Tam si sedaj z združitvijo z Ormožem nadejajo novega zagona rokometa.

Začelo se je z lažjo

"Ko se peljem mimo Krekove 17, še zmeraj pogledujem proti oknu, kjer je nekoč bila pisarna Okrajne rokometne zveze - tam je deloval Milan Kopač. K njemu sem leta 1957 prišel kot dijak, s prošnjo, da bi Velika Nedelja nastopala kot klub v okrajni mariborski ligi. Ko me je vprašal, ali imamo denar za tekmovanje, sem se mu grdo zlagal. Do takrat se mi niti sanjalo ni, da je za tekmovanje potreben denar. Seveda imamo, sem mu zagotovil, čeprav nismo imeli niti prebite pare. Možgani so se mi aktivirali - čez cesto Hutterjevega bloka v Mariboru je imela prostore okrajna zveza športnih društev Partizan in tam je bil strokovni sodelavec, ki je hodil po terenu in sem ga poznal. Oglasil sem se, sprejeli so nas pod okrilje in takoj mi je napisal naročilnico za 20.000 dinarjev.

Trofenik - Havlas

Kar je za rokometaše Velike Nedelje Vili Trofenik, je v Ormožu postal Mirko Havlas Fric. No, Trofenik se svojega rivala na mestu ustanovitelja in dolgoletnega motorja kluba spominja na svoj način: "Fric je bil po duši nogometaš, med služenjem vojaškega roka je igral celo za skopski Vardar. Na začetku velik nasprotnik rokometa. Še 1957. je nas, rokometaše, z lesenim kijem preganjal iz Mestne grabe. Imel je pa dobro intuicijo, da bo s prihodom rokometa vrag vzel njegov nogomet. Takrat so se začele naše bitke. Najprej smo Velika Nedelja in Ormož igrali nogometno tekmo in potem ni mogel prenesti poraza z 2:4. Za mano je tekel vse do graščine, tam sem zagrabil kolo in mu uspel pobegniti. Potem je obrnil ploščo. Denarja za financiranje športa ni bilo, on pa je bil poslovodja v trgovini Koloniale. Imel je dovolj manevrskega prostora, da je ormoškim rokometašem zagotavljal sponzorsko podporo, vključno s pijačo in sendviči ... Tako je privabil igralce v Ormož. Prehodi igralcev so bili pretežno enosmerni iz Velike Nedelje v Ormož, v obratni smeri ni bilo prehodov, razen dveh: Gabrca in Potočnjaka, ki sta prišla v Veliko Nedeljo preko Bakovec oziroma zagrebškega Medveščaka. Izjema je bilo obdobje portoroških sklepov, ko je Velika Nedelja ohranila kontinuiteto ligaškega nastopanja z mladinsko selekcijo, v kateri so bili mladi rokometaši iz Središča ob Dravi, Ormoža, Velike Nedelje in Gorišnice. Ormoški seniorji pa so bili celo drugi v republiški ligi in so odločilno tekmo za prvo mesto izgubili s Celjem, ki ga je takrat vodil Tone Goršič (v ekipi je bil tudi Niko Markovič, pa Telič, Levstik, Presinger in drugi)." Ormož je izgubil, Peterka in Šafarič pa sta prestopila v Celje.

Velika Nedelja in pika

Vili Trofenik dresa Velike Nedelje ni zamenjal nikoli. Ustanovil je vaški klub, ki je postal konkurenca "mestnemu", vse se je dogajalo na razdalji dobrih treh kilometrov, v okviru ormoške občine. "Rivalstvo je bilo res zmeraj veliko. Podeželsko okolje je specifično, mi, Trofeniki, smo bili celo tukaj zmeraj tujci, 'pricufuknjenci'. Ko so me v Veliki Nedelji nagovorili za predsednika krajevne skupnosti, so to naredili, ker sem prej rokomet ustvaril dobesedno iz nič. Če sem nekaj prevzel, sem bil preprosto vztrajen. V Ormožu niso bili vajeni, da se nekdo iz Velike Nedelje sploh oglaša. Zato sem dobil pečat absolutista, lokalpatriota. Pa je šlo samo za boj za enakopravnost. Tako sem dobil nasprotnike, a tudi zaveznike."

Kje Trofenik vidi korenine ostrih dvobojev med rokometaši Velike Nedelje in Ormoža?

"V Ormožu so igrišče v Mestni grabi asfaltirali z občinskim denarjem, zaposleni so morali iti udarniško delat. Ko je bila potem otvoritvena tekma za asfalt, pa so Ormožani kot goste povabili rokometaše ptujske Drave. Mi iz Velike Nedelje smo prišli v popolni postavi na tekmo - kot gledalci. Igralci Drave so nas pozdravili, in ko so videli, da smo zbrani vsi, se jim je rodila ideja, da bi igrali turnir. Seveda smo bili pripravljeni igrati, samo s kolesom bi še skočil domov po drese in turnir bi se lahko začel. Povabili so me na igrišče, poklicali so Ormožane, in Božo Kuharič, ki je bil takrat med mularijo vzor športnika (igral je namizni tenis, nogomet, začel je igrati rokomet), je bil neroden, ko je rekel: 'Ne boste vi nam asfalta mazali.'

Najprej igrišče ...

Velika Nedelja je pri razvoju rokometa šla svojo pot. Opisali smo že, kako se jim je uspelo uvrstiti v rokometno ligo. Ker v Velki Nedelji niso imeli primernega igrišča, so prve tekme odigrali na Ptuju. "No, najprej smo v Veliki Nedelji igrali na zemlji, potem ko smo z motikami igralci zjutraj ob štirih, ko še ni bilo vročine, odstranili travo. Na udarniško delo niso prišli vsi. Zmeraj so v klubu tudi taki, ki bi samo igrali, ko je delo, pa bi opazovali.
Ko smo hoteli igrišče preplastiti z asfaltom, sem se najavil pri predsedniku občinske skupščine s prošnjo za jamstvo za kredit, potreben za asfaltiranje. Odplačali bi ga iz prihodkov od veselic, ki smo jih organizirali. Silvestrovanje in pustovanje. S tem denarjem smo živeli. Takrat nisem več bil smrkavec, imel sem že pet let delovne dobe kot profesor, a me je predsednik občine kljub temu pred vrati pustil čakati celo uro, medtem ko je klepetal z znanko. Odpravil pa me je z besedami: 'Ceneje bo, če kupimo vsakemu žogo. Namesto da bi se vsi vi preganjali za eno.'

Zatem razsvetljava ... in slednjič dvorana

V Veliki Nedelji so dobili asfaltirano igrišče, potrebna je bila še razsvetljava. Vili Trofenik: "Leta 1974 je bila ustanovljena telesnokulturna skupnost, s katero so prvič v občini preskrbeli javni denar za financiranje športa. Tako smo zagotovili osnovne odprte športne objekte v vseh krajevnih skupnostih, tudi razsvetljavo rokometnih igrišč v Veliki Nedelji in Ormožu, ki pa je Ormožani niso želeli in so jo sprejeli šele po moji intervenciji pri njihovem rojaku Božu Kuhariču (takrat je bil pri Muri še direktor tozda ženske konfekcije). Pri tem projektu mi je pomagal Alfonz Gramc, rokometni sodnik iz Maribora, ki je bil zaposlen pri Elektrokovini.
Dvorano v Veliki Nedelji smo gradili ob propadu Jugoslavije, v letih 1986/87 - v času prepovedi gradnje družbenih objektov. Izjema je bilo stoodstotno financiranje s samoprispevkom. V Ormožu smo že imeli občinski samoprispevek, uvedli smo še dodatni krajevni odstotek za dvorano. Ko sem po vaseh, kjer še ni bilo asfalta, prosil za samoprispevek za dvorano, me je eden od kmetov v Vičancih tako ogovoril: 'Saj vem, da se boste vi tam notri žogali. Kaj pa bomo imeli mi od tega?' Logično vprašanje, meni pa je takrat kapnilo: 'Vi pa boste poslušali Avsenike.'
Ko sem jim potem kot predsednik krajevne skupnosti prišel predstavit zaključni račun, sem takoj slišal očitek: Pa veš, kaj si nam obljubil? In sem šel iskat Avsenike. Na srečo sem poznal krajana, ki je bil tehnični pri Festivalu Ljubljana in je imel z Avseniki navezo. Smo jih zrihtali. Ko sem jim razložil zaobljubo ob gradnji dvorane, sem z ansamblom uspel skleniti pogodbo, da igrajo za prihodek od vstopnin. Tako ob tem gostovanju organizatorji nismo nosili nobenega tveganja. Oboji smo zase zadržali le 25 VIP-vstopnic. Mi smo vse naše karte prodali, ker smo za ta koncert garali in nikomur nismo prizanašali. Avseniki so tudi potrebovali vsega pet vstopnic, dvajset smo jih zato prodali.
Pri obračunu smo jim predali tudi ta denar. Drugo jutro me je poklical Slavko Avsenik, ker je nastala napaka pri obračunu. 'Če smo naredili karkoli narobe, bomo popravili. Zgodilo se je v naglici, nehote,' sem se začel opravičevati. 'Ne, zmotili ste se v svojo škodo, denarja je preveč.' Zatem sem jim razložil, da smo prodali tudi njihove vstopnice, ki jih niso vzeli za VIP. Tako smo pač delali in tako je bilo za vse prav. Avsenikov si za tisti denar od vstopnin ne bi mogli privoščiti.
Iz Ljubljane smo bili upravičeni do dela denarja za dvorano iz naslova vzajemnosti za gradnjo osnovne šole pri Veliki Nedelji. Denar smo prejeli šele čez tri leta, ob pomoči vodstva SDK in republiške izobraževalne skupnosti, ki so nam zagotovili nakazilo na zbirni račun samoprispevka. Na koncu se nam ni nič zgodilo. Mi v Veliki Nedelji pa smo zgradili dvorano. Potem sem postal predsednik ormoškega izvršnega sveta in Havlas je vsak drugi dan ob sedmi uri zjutraj mimo tajnice pomolil glavo v mojo pisarno in rekel samo: 'Nič od naše dvorane!' Kot predsednik izvršnega sveta sem se namreč zaklel, da bom poskrbel tudi v Ormožu za ustrezno dvorano. Vendar v letih po osamosvojitvi ni bilo sredstev za investicije, niti za vodovod in druge nujne potrebe. Denar za dvorano mi je uspelo zagotoviti z izdajo občinskih obveznic. Bili smo zadnja občina, ki ji je to uspelo, in edina, ki pri tem ni bankrotirala."

Kaj je Ormož

Trofenik korenine velikega rivalstva med Ormožem in Veliko Nedeljo pojasnjuje še z drugega zornega kota. "V Ormožu so se ligaškega rokometa lotili za tem, ko je Velika Nedelja že tekmovala v okrajni ligi. Temeljni razlog je bil: če zmore Velika Nedelja, zmoremo tudi mi.
Velika Nedelja je bila v preteklosti sedež križniškega reda, z veleposestvi, gradom, prafaro. Ormož je bil nekdaj cerkveno njihova podružnica. Dekanija Velika Nedelja obsega tudi bivšo občino Ormož. Po vojni so bili v Veliki Nedelji zapostavljeni in še privoščili so jim - no, sedaj pa več nimate veleposestev. Prosvetno društvo je v Veliki Nedelji ostalo nad tem, Ormožani tu niso znali parirati. Tako smo v okviru TVD Partizana začeli igrati rokomet. Z Vladom Puklavcem, sedanjim lastnikom ormoške kleti, generalnim sponzorjem ormoških rokometašev, sva se na tekmah tepla do krvi. Pa sva bila sošolca v nižji gimnaziji in v gimnaziji, kjer sva skupaj sedela. Jaz sem navijal za Crveno zvezdo, on za Partizan; na igrišču sva se udarila, a eden brez drugega nisva mogla. Po propadu tovarne sladkorja sem ga prepričal, da je kupil ormoško klet, pa še ljutomersko povrh - da ni prešla v roke Avstrijcev. Puklavec je hotel, da bi kot njegov predstavnik sponzorja prišel v upravni odbor ormoškega rokometnega kluba. Sem mu povedal, da tako ne bo šlo, da bi se mi smejal celi svet.

Zakaj so ugašale luči

Veliko je zgodb o Trofenikovih muhah, ki so ga vodile med vodenjem rokometašev Velike Nedelje. Začnimo z ugašanjem luči med tekmami, v trenutkih, ko so domačini izgubljali. Ker so se reflektorji naslednjih 15 minut ohlajali, tekem niso mogli nadaljevati, gostujoče ekipe so tako padle iz ritma in dvoboj je bil spet odprt ... Trofenik ima pojasnilo, zakaj je zmanjkalo elektrike. "Res je pogosto nastala preobremenitev električne napeljave v naši dvorani in zato sem pri projektantih (biroju IBT iz Trbovelj) in izvajalcih (firma iz Čakovca) protestiral. Naredili smo komisijski ogled, napako smo iskali v električni omarici, kjer se je pogosto vse svetilo. Projektant se je jezil, napake pa niso našli. Sam sem moral takrat nujno v Ormož in sem se peljal mimo transformatorja, ki je sto metrov proč od dvorane - ob gradnji šole in dvorane smo ga morali kupiti. Prav takrat je bil pri transformatorju ormoški električar, vratar Ormoža Franc Ožeg. Krasen človek, vedno je bil na naši strani. Ko smo denimo preizkušali razsvetljavo na igrišču, je brez dovoljenja svojega šefa splezal na drog, elektriko priklopil in nam je naredil veselje - za 29. november smo takrat pod reflektorji prvič v zgodovini Velike Nedelje igrali fuzbal. Tako sem se pri transformatorju zaustavil in ga vprašal, kaj počne. Tiho bodi, preveč je 'naštufani', je komentiral dogajanje. Najprej ga nisem razumel, potem je razložil, da je bil transformator napačno nastavljen na napetost, višjo od 240 voltov. Zato so žarnice pregorele in nastal je mrk. To je bil razlog, a vsa Slovenija danes 've', da smo elektriko izključevali, ko smo izgubljali."

Povabil ga je hišnik

Trofenik je bil od leta 2006, ko je šel klub v stečaj, le enkrat v dvorani v Veliki Nedelji, ki jo je sam gradil: "Enkrat samkrat. Povabil me je hišnik, naj grem pogledat, kako je uničen parket, potem ko so se po njem vozili z rolkami. Cela dvorana ima dovolj itisona, da bi ob prireditvah pokrili ves parket! Naš klub je leta 2006 ugasnil, ker je vodstvo ormoškega kluba prepričalo takrat novoizvoljenega ormoškega župana, da je samovoljno prekinil pogodbo o financiranju velikonedeljskega kluba pod pretvezo, da mora poravnati zahtevek našega bivšega igralca, ki me je fizično napadel na treningu in je bil zaradi tega odstranjen iz moštva in smo ga prenehali tudi plačevati."