/ PETEK, 16. AVGUST
Težko verjamem, kako preprosta je ta resnica: petek se je začel že včeraj, pravzaprav še prej … Danes pa je le usekalo: 17. Kantfest! Nekaj takega kot blisk in grom. Najprej se zabliska in potem čakaš, kdaj bo zagrmelo. In res je bil še četrtek, ko sem postal menedžer letalskih odpovedanih poletov. Bolgarska kantavtorja, Lilly Drumeva in Krasi Parvanov, nista "doletela" na Brnik, ker je Adria odpovedala polet. Potem smo našli drugo pot, gospa na drugi strani telefona je bila res prijazna, našli smo kombinacijo, končno, priletita torej danes, v petek. Ta petek, ki se je pričel v četrtek. Sicer bo drama, na tesno, a bo še ravno pravi čas. No, izkaže se, da so jima tudi za ta dan "prodali" karto, ki je bila že prodana. Sorry, overbooked flight, ne spustijo naju na avion, je skoraj joknila v telefon iz Sofije. Meni ni bilo do joka, ker sem švical. Še nekaj ur je do starta mednarodnega 17. festivala kantavtorstva, Kantfesta. Malo je v meni kljuvala ta dilema: ali je 21.30 res skoraj prepozna ura za vse poštene ljudi, ki zgodaj hodijo spat? Ko sem spremljal, kako se počasi dvorana Doma kulture polni. No, zadnjih deset minut do začetka je postalo jasno: ali niso prišli ta pošteni ali pa ta pošteni ne gredo pozno spat! Dvorana je bila polna. Malo pod adrenalinom se zaletim na oder in končno pozdravim vse, obiskovalce in goste, in gostom predam mikrofon. Od tod je šlo gladko. Vsak nastopajoči dva komada, žirija v svojem "štabu" blizu odra na preži, kaj bo tisto, kar si zasluži nagrado. Nekaj, kar diši na Pengova, je v prebiranju strun prvega, ki pride na oder, Andreja Vilčnika z našega konca. Razigrana sta bila duo Zajtrk, pristna in sproščena. Da nista nakajena, me je preblisnilo. No, četudi bi bila. Občinstvo se je začelo segrevati, televizijska kamera še ni pobegnila s prizorišča. Primož Vidovič s Ptuja je deloval kot kak trubadur iz sedemdesetih, zaradi svoje melodije, mehke ironije požvižgavanja in tega, da je bil sam sebi truba. Povsem drugačen, z bridko energijo, glasen, hardrokerski, emocionalen pristop je ubral v svojem nastopu srbski kantavtor Astor Lajka oziroma Stefan Stefanović, ki uporablja ta psevdonim. V njegovih pesmih je jasno, kakšna je Srbija danes. Ni se še prav polegel aplavz, ko sta rutinirana Jernej Dirnbek in Davor Klarić - kdo ju ne pozna iz MI2 - že pela Malo pivo. Ni ga večjega kriminala in krivice, če veliko pivo rata malo pivo. In smo šli na odmor in tudi na malo pivo. Od lani, ko sta bili naša peterokraka rdeča in glavna zvezda Svetlana Makarovič, vsako pavzo med festivalom vpijemo: Prekleti kadilci! Po pavzi pa nas je izpod velikih belih slušalk, sredi looperjev in svojih zvočnih mašin s svojo ritmično mešanico antiutopije nagovoril Pat tern – Andrej Černelč. Deloval je kot Noe na svoji barki - v prihodnji čas pelje klone svojih mašin. Dobrodošla poživitev za kantavtorsko sceno, da ne bi kdo mislil, da favoriziramo zgolj kitare. Tudi mešalnik za beton bi bil zanimiv pripomoček, a za to bo še čas.
"Jesen prihaja, draga moja, srajce so se prehladile. Omare uklanjajo se vetru, ptice so se poslovile," je ob električni kitari zapel Matej Krajnc. V bistvu je najboljši, ko ga nekaj razjezi. Srajce so bile res malo prehlajene. Iskreno priznam, da me je precej skrbelo, če bo mlada dama, Sanja Cin iz Manchestra, res dopotovala. Ampak je prišla, s svojim glasom, ki je lebdel pred nami, je navdušila občinstvo in žirijo. RTV še vedno ni pobegnila s prizorišča. "Ni za konja dirka in ni za srečne raj … aj aj" izzveneva komad Roberta Petana, ki je izvabil nasmeh občinstvu in ga nato raztegnil na široko. Ja, humor je magična formula, čeprav bi se tudi čez to pritožil, če bi se moral smejati cele dneve. Zato pa imamo žalost ali vsaj melanholijo. To niti približno ni bil uvod za zadnja dva, Ivana Hristova, pesnika, ki poje in piha v bolgarsko piščal kaval, in Petra Tcouhova, pesnika in kitarista, ki sta prispela iz Sofije. Oba imata za seboj lepo število knjig, ki so prevedene v mnoge svetovne jezike. S svojim bolgarskim folkmelosom sta bila krasen kontrapunkt predhodnikom.
In nato pavza, Prekleti kadilci in Malo pivo in odločitev žirije, ki je nagrade festivala za izvedbo v slovenskem jeziku prisodilo: bronasta Kanta gre duu Zajtrk, srebrna Primožu Vidoviču, zlata pa Robertu Petanu! Nagrado Silence Fiction je od tujih dobila Sanja Cin. Občinstvo pa je v duhu demokracije glasovalo za Roberta Petana, ki je tako dobil še nagrado Vox populi. S tem dan še ni bil končan, kajti zvezde se dobro vidijo, ko je noč črna, in Jani Kovačič je s pevko Medeo Novak pokazal, kam sežejo prave besede in glasba. Šlo je od upa do obupa in od revolucije do prostitucije in potem dolgi aplavzi in je bila polnoč fuč … RTV še vedno ni pobegnila s prizorišča. Me že malo skrbi ...
/ SOBOTA, 17. AVGUST
Nekaj je reklo: Bodi sobota! in je bila sobota, ki se je menda tudi začela v petek. Namreč, polnoč je bila fuč. TV je odšla, R pa je ostal, glasbena urednica na Prvem, Teja Klobčar, je pričela intervjuvati nastopajoče in nagrajene, medtem ko so avtorji sanirali padec adrenalina z gulašem, Malim pivom, z živahno komunikacijo, kaj kdo dela, kaj se z njim dogaja, in izmenjavo kontaktov. To je tudi srčika vsakega takega festivalskega dogajanja.
Pa dajmo temu ime - če je že dan dobil ime sobota, recimo temu festivaljenje. Morda komu res zveni kot utopična romantika, ampak na festivale se gre, da pokažeš, kaj imaš povedati, kaj je tvoja zgodba, predvsem pa zato, da se familija razširi, da srečaš koga, ki bo odslej tvoj dober kolega, zanesljiv soorganizator in - ne vsakič, a velikokrat - dober prijatelj. Ura je tri zjutraj. Zaklenem.
