(INTERVJU) Zlata Andreja Leški: Ne bi smelo biti tako, da smo športniki za druge dobri samo takrat, ko smo dobri

Franja Žišt Franja Žišt
17.08.2024 07:00
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
“Judo mi je dal miroljubnost, čeprav ljudje običajno prej mislijo, da bom na ulici reševala zadeve s pestmi. Ne, nikoli.”
“Judo mi je dal miroljubnost, čeprav ljudje običajno prej mislijo, da bom na ulici reševala zadeve s pestmi. Ne, nikoli.”
Sašo Švigelj
Zlata medalja Andreje Leški še ni izgubila sijaja tako kot bronasta medalja ameriškega rolkarja Nyjaha Hustona, ki se je po tednu dni začela krhati in izgubljati barvo. Judoistka jo s seboj prinese v torbici in brez težav obesi okoli vratu, medtem ko ji naključni mimoidoči pred Judo klubom Bežigrad v Ljubljani vzklikajo čestitke. Danes jo prepozna precej več ljudi kot nekdaj, pove nasmejana sogovornica, ki jo je v ponedeljek, ko smo se pogovarjali, čakal še sprejem pred navijači. Po številnih obveznostih, ki jih prinese odličje, se bo nekoliko spočila. Najprej gresta z mamo v London na koncert Taylor Swift, nato pa jo čaka potovanje, a še ne ve kam. Nazaj k medalji. "Iskreno, malček je zdelana, ampak tako ali tako je to bolj simbolika kot kaj drugega. Jaz nosim taprave spomine v srcu," se nasmehne simpatična Primorka.

Iz vsebine:

- "Dosti je športnikov, vsi isto trdo delamo, vsi si isto želimo, pa se enim sanje še vseeno preprosto razblinijo."

- "Pogosto tudi moji starši niso vedeli, kje sem. Me pokličejo, kako je, in jaz “ej, mama, sori, sem v Avstraliji”."

- "Imane Khelif je super postavila svoje meje. In mislim, da bo, če ne zdaj, pa čez leta verjetno tudi mnogim velik idol."

- "Mislim, da se mora ozaveščati že pri mladih, a ne samo športnikov, ampak še posebno pedagoge, trenerje, športne delavce, da včasih ni vredno in ni primerno, da se otroke v razvoju sili, da znižujejo svojo težo v tistih letih, ko telo sploh še ni dokončno razvito."

- “Judo mi je dal miroljubnost, čeprav ljudje običajno prej mislijo, da bom na ulici reševala zadeve s pestmi. Ne, nikoli.”

- “Pripravljen moraš biti na vse. Niti ne toliko fizično, kot da razumeš, kaj te definira, zakaj to počneš, kaj ta kariera pomeni, ne samo rezultatsko gledano.”

- "Dostikrat moraš iti tudi čez vse svoje meje in jok in take napore, da ti je slabo in bi kar končal vse skupaj. To preiti … Saj potem ko gledaš za nazaj, pri meni, hvala bogu, je zdaj že vse vredno."

- “Sama verjamem, da je takrat, ko mi nekaj zapaše in si nekaj zaželim, najboljše, da si dovolim, da si to hrano privoščim, ker z omejevanjem, negativno motivacijo vse skupaj postane samo še težje.”

- "Nikoli nisem niti pričakovala, da bom živela samo od juda ali pa od enega uspeha, kot je recimo zlata olimpijska medalja."

- “Padci so del procesa in mislim, da je ključno, da se jih naučiš sprejeti čim boljše in nekaj odnesti od njih.”

- "Ko sem imela pet let in sem začela trenirati judo, sem uživala na treningih, ko smo igrali nogomet za ogrevanje, ko smo hodili po svetu in trenirali z drugimi športniki. To ohranjam v svojih mislih, te občutke, tisto 'tamalo' Andrejo, ki je res neizmerno uživala."
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta