Nedavno smo se v Narodnem domu Maribor in Sinagogi Maribor odločili, da bomo v sodelovanju z Mariborsko knjižnico, Pokrajinskim arhivom Maribor in Zavodom za varstvo kulturne dediščine Maribor pripravili dogodek ob 800. obletnici listine s prvo pisno omembo Vetrinjskega dvora, ki ga upravlja Narodni dom. Listina nima točnega datuma izdaje. V vseh objavah od 19. stoletja do pokojnega akademika Jožeta Mlinariča, sicer največjega poznavalca srednjeveške zgodovine Maribora, je bil nastanek listine datiran med letoma 1220 in 1224. Zato smo menili, da je letos (zagotovo) 800 let od prve omembe Vetrinjskega dvora. Pri preverjanju sem naletel na novo letos objavljeno izdajo listine, ki jo datira med okoli letom 1202 in pred letom 1213. Nadaljnje raziskovanje je pokazalo, da je listino s prvo omembo Vetrinjskega dvora treba še bolj natančno datirati med okoli letom 1205 in pred 9. septembrom 1209, ko se Maribor prvič omenja kot trg. Zato je ravnokar minilo (zagotovo) 815 let od prve omembe Vetrinjskega dvora. Sicer je prva omemba Vetrinjskega dvora prva omemba meščanske zgradbe v Mariboru. Obe starejši zgradbi - nekdanji grad na Piramidi, ki se prvič omenja v listini, izdani v njem 20. oktobra 1164, in med letoma 1185 in 1192 posredno omenjena župnijska cerkev, tj. današnja stolnica, to nista. Zato je prva pisna omemba Vetrinjskega dvora pomemben korak v razvoju Maribora v trg in nato v mesto, ki je bilo prvič omenjeno v listini, izdani 4. decembra 1254.
Srednjeveška mesta
Med najbolj zanimive ostanke srednjega veka na Ptuju sodi freska Trije redovi sveta v župnijski cerkvi sv. Jurija, naslikana okoli 1470-1480. Freska prikazuje za srednji vek običajno tridelno delitev družbe na tiste, ki molijo - duhovščina, tiste, ki se vojskujejo - plemstvo, in tiste, ki delajo - torej vsi razen Judov in od 15. stoletja Romov, ki so bili izven stanov. Ta za srednji vek značilni razpored ljudi med maloštevilna privilegirana stanova in večino prebivalstva obsegajoči tretji stan je ostal bolj ali manj značilnost tudi evropskega novega veka vse do francoske revolucije leta 1789, ki jo je, kot je splošno znano, začel prav tretji stan. Čeprav sta bila maloštevilna privilegirana stanova elita že po definiciji, je tudi znotraj njiju bila elita: pri duhovščini prelati (npr. opat/-inja, škof, nadškof) in pri plemstvu visoko plemstvo (npr. baron/-ica ali svobodni gospod/gospa, grof/-ica, vojvoda/-inja). Tudi tretji stan ni bil enoten: večinoma, običajno 90 ali celo 95 odstotkov vsega prebivalstva, so ga sestavljali kmetje, ki so bili skoraj vsi podložniki, in le manjšino so zajemali prebivalci trgov in mest, ki so se večinoma preživljali z obrtjo in trgovino. Iz tega dela tretjega stanu se je izoblikovala njegova elita: "pravi" meščani, tj. tisti, ki so imeli v mestu hišo in obrtno delavnico ali trgovino.
Dokončen dokaz za zgodnejšo datacijo listine je navedba Maribora kot vasi
Meščanski del tretjega stanu je bil nosilec pomembnih gospodarskih sprememb (npr. manufakture, brezgotovinsko poslovanje), ki so ga tako okrepile, da je lahko dosegel politične spremembe. Te gotovo najbolj ustrezno označuje znameniti srednjeveški izrek Mestni zrak osvobaja. V ožjem pomenu je ta rek pomenil, da je podložnik, ki je prišel v mesto in je v njem živel leto in dan, postal osebno svoboden. Takšen še ni bil "pravi" meščan, je pa odslej zanj veljalo mestno pravo, ki je uvedlo vsaj teoretično enakost pred zakonom. Sicer je v stanovski družbi veljalo za vsak stan svoje pravo. Ta širši pomen znamenitega reka pomeni, da se je naša sedanja družba (teoretično) enakih pred zakonom rodila v "temnem" srednjem veku. Prav zaradi pomena prava ni naključje, da srednjeveško mesto običajno vodi mestni sodnik. Tudi ni naključje, da zaradi svobodnejšega življenja praviloma pri vodenju mesta sodeluje mestni svetniki. Mestni sodniki in svetniki so bili le "pravi" meščani. Kljub tej omejitvi so bile srednjeveške mestne občine ali komune oaze demokracije v sicer prevladujočem vse prej kot demokratičnem fevdalizmu. Sicer so bila le redka mesta povsem svobodna. Takšne so bile italijanske mestne republike in Novgorod v Rusiji. Ostala mesta so imela svoje mestne gospode, ki so bili vsaj teoretično lastniki mest. Mestni gospodi so običajno bili naklonjeni bolj ali manj svobodnemu razvoju mest, saj so jim pomenila zanesljivi vir dohodkov. K navedenemu je treba dodati še meščansko kulturo, ki nam je omogočila današnjo kulturo za vse in ne samo za izbrance. Ne nazadnje: nosilec že omenjene francoske revolucije ni bil celoten tretji stan, temveč predvsem njegov manjši meščanski del. Nastanek meščanstva je zato zelo pomembna prelomnica v zgodovini Evrope.
Do nastanka meščanstva in izoblikovanja komun ni prišlo v različnih delih srednjeveške Evrope istočasno. Praviloma je bil razvoj hitrejši v obrtno in trgovsko razvitejših območjih. Takšna območja so bila Italija, južna Francija in Flandrija, kjer se je to zgodilo v 11. in 12. stoletju. Pomemben pospeševalec razvoja so bile vojaške razmere: tako rekonkvista, tj. dolgotrajni boji med kristjani in muslimani na Pirenejskem polotoku, in pogoste vojne med francoskimi in angleškimi kralji, ki so bili od Viljema Osvajalca († 1087), sicer tudi vojvode Normandije, naprej gospodarji velikih delov Francije.
V Srednji Evropi razvoj meščanstva in izoblikovanja komun običajno zaznamuje prva omemba kraja kot trga in nato kot mesta. Razlika je bila v obsegu pravic: trg ima manj pravic kot mesto, in dolžnosti: mesto mora imeti obzidje, trg ne. Prebivalci srednjeveških trgov se praviloma omenjajo kot meščani in ne kot danes tržani. Prvi kraj na območju celinskega dala Slovenije, ki se omenja kot mesto, je Ptuj leta 1178. Pomenljivo je, da se dedič antične Petovione nikoli ne omenja kot trg. Najbolj zgodnja omemba kraja na območju Slovenije kot trga je Dravograd med letoma 1180 in 1192. Kljub tako zgodnji omembi trškega statusa Dravograd nikoli ni postal mesto. Razcvet mest na območju Slovenije je v 13. stoletju. V to obdobje sodi Maribor, ki se prvič omenja kot trg leta 1209 in kot mesto leta 1254. Kasneje nastala mesta so redkejša, tako Celje, ki se prvič omenja kot trg leta 1323 in kot mesto šele leta 1436, ko je bil prestolnica grofov Celjskih, ali leta 1365 ustanovljeno Novo mesto, ki že z imenom kaže na svoj kasnejši nastanek. Novemu mestu je z natančno datirano listino podelil mestne pravice njegov mestni gospod avstrijski vojvoda Rudolf IV. Habsburški, imenovan Ustanovitelj († 1365). To je redek primer. Večinoma vemo samo, kdaj se nek kraj prvič omenja kot trg ali mesto, ne vemo pa, koliko prej je ta naziv bil podeljen.
Prva pisna omemba Vetrinjskega dvora
Listino s prvo pisno omembo Vetrinjskega dvora je izdal vojvoda Avstrije in Štajerske Leopold VI. Babenberški († 1230) za opata vetrinjskega samostana Konrada († 1211/13). Z njo je potrdil, da je Konrad kupil od njegovega meščana strojarja Gotšalka za 10 mark (srebra) hišo z dvoriščem, vrtom in hlevi v njegovi vasi Maribor. S prodajo je soglašala Gotšalkova žena, prodaja pa je bila opravljena po Gotšalkovem sinu, takrat njunem edinem sinu in zelo mladem. Povod za izdajo listine o že pred časom izvršeni prodaji je bil bodisi, da se je Gotšalku in njegovi ženi rodil še kakšen sin, ki bi lahko nasprotoval prodaji, bodisi, da je prodaji nasprotoval zdaj več ne zelo mladi Gotšalkov sin. Hiša, ki je današnji Vetrinjski dvor, je ostala v lasti samostana cistercijanov Vetrinj do prodaje leta 1709. Listina se je ohranila v arhivu samostana do njegove ukinitve leta 1786. Od takrat jo hrani Koroški deželni arhiv v Celovcu.
Tukaj uporabljeni pečatnik je bil uporabljen tudi na listini s prvo pisno omembo Vetrinjskega dvora. Na ščitu in praporu je viden panter, ki je do danes ostal v grbu dežele Štajerske in njenega glavnega mesta Gradec. V Sloveniji nekateri štajerskega panterja zgodovinsko povsem zgrešeno imenujejo karantanski panter.
Listino so v 19. stoletju napačno datirali v čas med letoma 1220 in 1224, ker so menili, da je bil v tem času opat Vetrinja Konrad III. Danes vemo, da tega opata ni bilo. Zato je listina morala nastati v času vetrinjskega opata Konrada II. med letom 1202, ko se prvič omenja, in letom 1213, ko se omenja njegov naslednik. Dodaten dokaz za zgodnejšo datacijo sta pečata vojvode Leopolda na listini. Leopold je kot vojvoda dveh dežel od leta 1205 istočasno uporabljal dva pečatnika, kar pomeni, da so njegovi pečati imeli sprednjo in zadnjo stran. V primeru, kot je ta listina o zadevi na Štajerskem, je na sprednji strani njegov pečat kot vojvode Štajerske in na zadnji strani kot vojvode Avstrije. Tukaj uporabljena pečatnika je Leopold uporabljal med letoma 1205 in 1212.
Dokončen dokaz za zgodnejšo datacijo listine je navedba Maribora kot vasi. Kot je bilo že omenjeno, se Maribor prvič omenja kot trg v listini istega vojvode za samostan kartuzijanov Jurklošter, izdani 9. septembra 1209 v Mariboru. Menim, da je nemogoče, da bi po tem datumu isti vojvoda ali njegovi pisarji izdali listino, v kateri bi se Maribor omenjal kot vas. Listina s prvo pisno omembo Vetrinjskega dvora je torej bila izdana med okoli letom 1205 in pred 9. septembrom 1209. To nam potrjuje še en posreden mariborski dokaz. Med pričami listine se navaja tudi vojvodov ključar Rudger. Ključar je v tem času pomenil osebo, ki upravlja vinograde in vinske kleti. Zelo verjetno je, da je ključar Rudger isti kot leta 1213 in 1217 omenjeni upravnik vojvodovega gospostva Maribor Rudger. Služba upravnika gospostva je bila višja kot služba ključarja, kar pomeni, da je to službo Rudger opravljal pred letom 1213 in najverjetneje v Mariboru.
Odločitev vetrinjskega opata o nakupu hiše v Mariboru ni bila naključje. Samostan Vetrinj sta ustanovila leta 1142 grof Bernard I. Spanheimski († 1147, v drugi križarski vojni pri Laodiceji, danes Turčija) in njegova žena Kunigunda Traungauska († 1161, Salzburg). Kljub pogostemu navajanju tudi v strokovni literaturi Bernard ni bil ne "Mariborski" in ne mejni grof Podravske marke. Je pa bil zagotovo prvi po imenu znani lastnik območja Maribora, graditelj gradu Hompoš (neustrezno: Pohorski dvor) pri Hočah in darovalec posesti samostanu Vetrinj v okolici Maribora. Pomen teh posesti je do začetka 13. stoletja tako narasel, da je samostan zanje potreboval upravno središče. Ker je bil očitno najpomembnejši kraj na tem območju Maribor, je bila za ta name kupljena hiša v njem. Tako je hiša dobila ime Vetrinjski dvor in do že omenjene prodaje ostala središče posesti vetrinjskega samostana na Štajerskem.
Kupljena hiša ni bila samo bivališče, saj se v listini kot sestavni deli posesti izrecno omenjajo dvorišče, vrt in hlevi. Vrednost nakupa je bila 10 mark srebra, kar ustreza 2,8 kilograma srebra. Ta količina srebra je v tem času ustrezala dvema in pol majhnima kmetijama ali eni veliki kmetiji. Pomenljivo je, da je vrednost nakupa izražena v čistem srebru in ne v srebrnih novcih, ki so bili v tem času še redki in pogostokrat manj vredni od nominalne vrednosti.
Prodajalec hiše Gotšalk ni bil prvi po imenu znani meščan Maribora. To sta bila verjetno tkalec Rudolf in gotovo Ditrik iz "oppido superiori", omenjena okoli leta 1190. Gotšalk se sicer prvič omenja kot krznar in posredno kot meščan Maribora v listini, nastali med letoma 1202 in 1220. Kaže, da vetrinjskemu samostanu prodana hiša ni bila njegova edina hiša. Zato lahko sklepamo, da je bil Gotšalk premožen. Navedba Gotšalka kot meščana vasi Maribor je neobičajna. Menim, da dokazuje dvig nekaterih prebivalcev Maribora v stan meščana že pred uradnim imenovanjem naselja za trg. Tako lahko ugotovimo še danes veljavno resnico, da so za razvoj vedno potrebni tisti, ki si zastavljajo višje cilje.
Razvoj Maribora v mesto
Srednjeveška zgodovina Maribora se je začela v desetem stoletju s prvotnim naseljem neznanega imena in omejenim le na zahodni del Lenta. To naselje so nam odkrila arheološka izkopavanja ob nedavni pregradnji minoritskega samostana v Lutkovno gledališče Maribor. Zaradi pomembnega prometnega položaja je prvotno naselje botrovalo nastanku gradu nad njim. Grad se prvič omenja leta 1164 kot "(glavni) grad marke". Kljub uveljavitvi novega, slovenskega imena v 19. stoletju je Marpurg do danes ostal živ v narečnem govoru.
Okoli leta 1190 se v Mariboru ne omenjata samo prva meščana, temveč tudi drugi del naselja ("oppido superiori") ob današnji Gosposki in Vetrinjski ulici. Takrat uporabljen izraz oppidum je v antiki pomenil utrjeno naselje, v srednjem veku pa trg ali vsaj vas s tržno funkcijo. Potrditev lokacije tega dela Maribora je prav meščan Gotšalk s svojo hišo, bodočim Vetrinjskim dvorom. Od tod je sledil nezadržen razvoj. Kot je bilo že zapisano, je bil Maribor prvič omenjen kot trg leta 1209. Leta 1229 se v Mariboru omenja učitelj z imenom Ulrik. Prisotnost učitelja v "samo" trgu Maribor nam dokazuje, zakaj je razvoj univerz, sicer še ene pridobitve "temnega" srednjega veka, povezan z razvojem mest. Za učitelja Ulrika lahko napišem, da je na začetku razvoja, ki bo pripeljal do leta 1975 ustanovljene mariborske univerze. Prvi dokaz mestne samouprave je leta 1243 omenjen (trški) sodnik Ulrik. Sklepamo lahko, da je bila v tem času skupnost meščanov že organizirana in načrtno vodena.
Kupljena hiša ni bila samo bivališče, saj se v listini kot sestavni deli posesti izrecno omenjajo dvorišče, vrt in hlevi
4. decembra 1254 je Gotfrid II. († po 1265/67), najpomembnejši član rodbine gospodov Mariborskih, ki je v letih 1254–1256 opravljal službo deželnega sodnika Štajerske, izdal listino, v kateri se Maribor prvič omenja kot mesto. Pomenljiv podatek je, da je bila listina namenjena vetrinjskemu samostanu, ki je utrpel škodo zaradi dejanj viteza Vernerja Hompoškega. Štajerska je bila namreč do leta 1246 pod oblastjo zadnjega Babenberžana Friderika II., sicer sina Leopolda VI. in vojvode Avstrije in gospoda Kranjske. Po Friderikovi smrti brez moškega potomca je izbruhnil spopad za njegovo dediščino, ki je dejansko pomenil brezvladje. To se je končalo leta 1254, ko je ogrski kralj Bela IV. († 1270) postal vojvoda Štajerske. Gotfrid Mariborski je bil med ključnimi možmi, ki so mu to omogočili. Možno je, da je prav on izkoristil to politično kočljivo obdobje za dvig domačega kraja v mesto. Če je ta sklep resničen, je to primer skrbi visokega politika za okolje, iz katerega izhaja. Gotovo nekaj, česar danes ne vidimo dovolj.
Ker je Maribor kot mesto moral imeti obzidje, so meščani zgradili mestno obzidje s štirimi stranicami po 500 metrov. Z dolžino okoli dva kilometra je bilo mariborsko obzidje enako dolgo kot ohranjeno in turistično atraktivno obzidje Dubrovnika. Finančno zelo zahteven projekt izgradnje obzidja je bil verjetno zaključen že do leta 1271, ko je bilo obzidje prvič izpričano v še danes uporabljanem mestnem grbu. Mestni grb pomeni ne samo to, da je skupnost meščanov organizirana in načrtno vodena pravna oseba, pač tudi to, da ima ta skupnost svoj znak pripadnosti.
Uspešen razvoj Maribora kot srednjeveškega mesta nam dokazuje tudi Vetrinjski dvor. Njegov najstarejši do zdaj odkriti del je nastal v času vetrinjskega opata Janeza II. (1312-1345). Gre sicer za sploh najpomembnejšega vetrinjskega opata, sicer tudi enega najpomembnejših zgodovinarjev tako imenovanih avstrijskih dežel v 13. in 14. stoletju, ki je med drugim opisal obred ustoličevanja karantanskih knezov/koroških vojvod. Opat Janez je kupil za svoj samostan v Mariboru nič manj kot 15 hiš, kar pomeni, da so že takrat obstajale naložbe v nepremičnine v privlačnih krajih. Zaradi nemajhnih dohodkov od teh nepremičnin je moral v skladu z znamenitim srednjeveškim izrekom Kdor se z mestom krepi, ta naj z njim trpi dokončati gradnjo stolpa pri enih izmed mestnih vrat. Slednjič: v Vetrinjskem dvoru je začel graditi kapelo, katere ostanke je odkrila njegova nedavna obnova.
≈
V sredo, 4. decembra 2024, na dan, ko bo minilo 770 let od prve omembe Maribora kot mesta, se bomo v Vetrinjskem dvoru spomnili ne samo te obletnice, temveč tudi 815 let njegovega obstoja. Prvi dogodek bo ob 12.30 in je namenjen dijakom. Ob 17. uri bo ogled s strokovnim vodstvom. Med 18. in 20. uro bodo v dvorani Vetrinjskega dvora predavanja o častitljivem jubileju Maribora kot mesta in predstavitev faksimila listine z njegovo prvo pisno omembo.
