(O KNJIGI) Suzana Tratnik: Norhavs na vrhu hriba

Noir, srhljivka, psihološki roman, kriminalka, ženska zgodba o odraščanju, samoti, samoiskanju, uporu in ljubezni ... Vse te oznake za roman Norhavs na vrhu hriba - zasluženo uvrščen med finaliste za nagrado Modra ptica, a ga je potem premagala Pogodba Mojce Širok - držijo.
Glavna junakinja pripovedi, v kateri ne manjka nenavadnih likov in dogodkov, je študentka Ariana, dekle s težkim otroštvom, ki se, ko se ji pri študiju zatakne, vrne v domačo vas, od sveta pozabljene Privežice, “dolgočasen kraj za ubit”, kjer je edina zgodovinska znamenitost norhavs, stara norišnica na hribu. V njej je zaprta tudi Arianina babica Rozika, mati dveh hčera, Arianine skrivnostno izginule mame in prav nič materinske Kristine, tete ali “mačuhe”, pri kateri je Ariana po sili razmer odraščala in se ob njeni krutosti naučila, kako v zblojenem privežiškem svetu, polnem verbalnega in fizičnega nasilja, preživeti. Ta svet je svet zlorab, posilstev, alkohola in drugih drog, v njem ni jasne meje med psihiatrično ustanovo zaprtega tipa in preostankom vasi, ki ji načelujejo in se po njej sprehajajo takšni in drugačni norci. Umik, vase ali ven, iz vasi, je, če ne štejemo smrti, človekova edina rešitev. Ariano na rodni kraj priklepajo stari, neporavnani računi. Dolga leta z izmaknjeno srebrno žlico na pokopališču skrivaj koplje v mamim grob, da bi (si) dokazala, da je prazen, čeprav vsi zatrjuje drugače. Ko se v vasi, ki ne prenese drugačnosti, naseli v gostilni mlada etnologinja Rava alias Vidra, ki je prišla popisat nenavadne običaje Privežic - ti vključujejo tudi “gajžule”, čudaško napravo iz 17. stoletja, v kateri so nekoč vrteli norce, da bi se jim odvrtelo -, se dekleti zaljubita. Tako je v pripovedi o mračnem svetu, polnem vsakršnih grobosti, ne le jezikovnih, poskrbljeno tudi za nekaj svetlobe, a je na vidiku že nov zaplet, nov krog nasilja. Mamin grob ne bo dolgo prazen, zapolnilo ga bo truplo vaškega nasilneža Vuleta. Kdo je grobijana ubil, je jasno takoj, saj se roman začne z Arianinim pismom založbi, v katerem dekle prizna umor in ponudi v objavo “pravo knjigo” o svojem življenju. Kljub temu razkritju nismo za napetost v nadaljevanju prav nič prikrajšani, satirična ost pa bralski užitek le še stopnjuje in bralca priveže h knjigi.