Nedaleč od sejmišča ob Ormoški cesti na Ptuju, kjer so kmetje trgovali z živalmi, je bila nekoč gostilna Brenčič. Iz otroštva se spominjam lepe hiše s teraso pod brajdami. Vnuk gospoda Brenčiča je odkupil deleže dvanajstih solastnikov hiše, ki jo je zgradil njegov dedek, in se lotil obnove. Ne ve še, čemu bo njegova družina namenila prostore. Zakaj bi se nekdo, ki se bliža osemdesetim, lotil obnove sto let stare hiše, ki je različni uporabniki niso vzorno vzdrževali? Ker ceni dediščino in v njej vidi potencial(e).
Leta 1890 je občina Ptuj na pobudo Olepševalnega in tujsko-prometnega društva zgradila mestno kopališče. Tomaž Mesarič v svoji magistrski nalogi piše, da je bilo sodobno urejeno, z najnovejšo tehniko, ki je črpala vodo iz Drave, jo segrevala in pošiljala nazaj. Obiskovalci so imeli na voljo potilne in parne kopeli z dodatki smrekovih iglic ali senenega cvetja, prhe, sedeče kopeli in obloge. Ponujali so tudi "grozdno kuro", ki so jo zdravniki predpisovali proti hemoroidom, boleznim venoznega sistema, oteklim jetrom, putiki in tuberkulozi. Menda se je lahko Ptuj po uspešnosti zdravljenja z grozdjem primerjal s podobnimi kraji v Avstriji in ob Renu. Kopališče, ki je imelo tudi otroški bazen, je bilo povezano z restavracijo. Preživelo je dve vojni, tretje, osamosvojitvene, ni dočakalo. V 50. in 60. letih prejšnjega stoletja sem se še kopala v kopališču. Poleti v dveh zunanjih bazenih, pozimi v kopalnici – stanovali smo na Prešernovi, kjer smo imeli stranišča na štrbunk, v vodnjaku na dvorišču pa vodo, ki smo jo nosili v drugo nadstropje, segreli in nalili v škaf. Kad v kopališču je bila pravo razkošje.
Mestno kopališče so podrli, ko smo (tudi) s samoprispevkom zgradili že zdavnaj prodane Terme Ptuj. Ostala sta stavba, v kateri so lahko ljudje najeli kopalnice, in zidani del zunanjega kopališča, v katerem so bile kabine za preoblačenje in omarice za oblačila. Razkošno stopnišče, ki je vodilo v reko, in "planke", kot smo rekli nad reko zgrajenemu lesenemu pomolu, na katerem smo se sončili, prek njega pa so z nadzidka v Dravo skakali najbolj pogumni kopalci, da bi očarali izbranko ali se zgolj postavili pred občinstvom, so podrli. Tako kot drugi del kabin z blagajno.
Mestna občina Ptuj je rušenje nadaljevala. Kljub pozivom številnih občanov in poznavalcev iz cele Slovenije k ohranitvi Koteksove stavbe je z dvomljivim zagotovilom statikov, da je nevarna, stavbo avgusta 2021 porušila. Na vrsti je bila kopališka stavba. Izselili so najemnike in s strehe odstranili strešnike, kar bi ob močnem dolgotrajnem deževju zadoščalo za sesutje hiše. Zavod za varstvo kulturne dediščine je poseg ustavil, streho so morali prekriti s folijo, ki pa jo je veter pred poletnimi ujmami ravno dovolj dvignil za uspešno namakanje.
Vnuk gospoda Brenčiča je najprej obnovil slabih 800 kvadratnih metrov veliko streho in uredil okolico stavbe, ker ceni dediščino svojega dedka. Županja Nuška Gajšek skupaj z mestnim svetom očitno ne ceni dediščine, v njej ne vidi potenciala – tako kot jo ceni vnuk gospoda Brenčiča. Ne čuti odgovornosti niti do dediščine niti do ljudi, ki jim jo bo ob izteku mandata predala v varstvo in upravljanje. Kaj storiti s kopališko stavbo? Vanjo sodi zbirka fotografij in slik, kopalnic, opreme in pripomočkov ter pripovedi ljudi, ki so kopališče uporabljali v času, ko mesto ni imelo vodovoda – za razliko od Rimljanov. Nasilno, nestrokovno poseganje v najbolj izpostavljeno in zaščiteno tkivo srednjeveškega mesta je barbarstvo.
Mestna občina Ptuj namerava zgraditi nove prostore Glasbene šole Karola Pahorja. Prav. Kaj pa bo umestila v nekdanji špital, najstarejšo socialno zdravstveno ustanovo v mestu, ki so ga gospodje Ptujski zgradili leta 1315? Bodo tudi tega porušili, prazna parcela pa bo čakala na investitorje? Ker to, da je stavba del zaščitenega mestnega jedra, na Ptuju in v Sloveniji glede na dosedanje izkušnje ob takih politikih ne pomeni nič.
