Več kot štiri leta so veljali za strah in trepet velikega dela Bližnjega vzhoda, zlasti Sirije in Iraka. Toda zdaj se je samorazglašena Islamska država (IS), kalifat, ki je na svojem vrhuncu obsegal skoraj 90 tisoč kvadratnih kilometrov, sesula sama vase. Sirska in iraška vojska, kurdske milice in druge polregularne vojaške enote so ob izdatni pomoči ameriškega in ruskega letalstva zdesetkale vrste borcev IS, katerih število je v nekem obdobju presegalo sto tisoč, od tega naj bi bilo med njimi 40 tisoč tujcev iz več kot stotih držav. Koliko jih je ostalo, ne ve nihče, po podatkih Združenih narodov, ki jih je nedavno predstavil generalni sekretar svetovne organizacije António Guterres, naj bi se jih po puščavskih območjih med Sirijo in Irakom klatilo še kakšnih 14 do 18 tisoč. O usodi njihovega duhovnega, verskega, vojaškega in političnega voditelja, samooklicanega kalifa Abuja Bakra al Bagdadija, je znano bore malo ali praktično nič. Dostikrat so poročali, da je bil ubit, da je bil ranjen, da so ga skušali strmoglaviti njegovi lastni borci, menda tujci ... Nobena od takšnih informacij ni bila nikdar potrjena, očitno niti tuje obveščevalne službe ne vedo, kaj se je zgodilo s tem gorečim sunitskim pridigarjem, ki je nekoč odločal o življenju ali smrti skoraj deset milijonov ljudi, živečih na območjih pod nadzorom IS.
Bistveno je, v kakšnem položaju bodo po padcu IS iraški in sirski arabski suniti