Pred dobrimi desetimi leti je angleško podjetje Ascent Resources, v španoviji s Petrolovo hčerinsko družbo Geoenergo, na Petišovskem polju pričelo poskusno pridobivati plin s pomočjo t. i. hidravličnega lomljenja ali frackinga. Gre za postopek, kjer se globoko v tla pod visokim pritiskom vbrizgava mešanica vode, peska in na stotine kemikalij s ciljem pridobivati plin. In gre za zelo sporen postopek, ki so ga zaradi njegove spornosti in nevarnosti za okolje in zdravje ljudi že prepovedali v številnih državah. Začudeni prebivalci Petišovcev, ki po lastnih besedah niso bili seznanjeni z namerami angleškega podjetja Ascent Resources, so pričeli odgovorne spraševati. In protestirati. Epilog zgodbe? Agencija za okolje je podjetju Ascent naložila, naj zaradi potencialnih nevarnosti za okolje in zdravje ljudi opravi presojo vplivov na okolje in pridobi potrebna dovoljenja. Odziv podjetja? Grožnja in rožljanje s tožbo na pol zasebnem sodišču, ki to v resnici ni, arbitražnemu tribunalu, ustanovljenem posebej za mednarodne korporacije in varovanje njihovih dobičkov. Grožnje z arbitražnim sporom je podjetje Ascent pred kratkim uresničilo in vložilo tožbo proti Sloveniji, v kateri zahteva neverjetnih 500 milijonov evrov. Četudi je po lastnih - nepreverjenih! - navedbah v projekt vložilo "le" 50 milijonov evrov.
Podobna zgodba se je zgodila nedaleč od nas, v Italiji. Tudi v tej zgodbi nastopa angleško podjetje, Rockhopper, ki je ravno tako želelo črpati fosilna goriva, nafto. Le da tokrat iz morja, v neposredni bližini italijanske obale. Tudi v tej zgodbi so se ljudje uprli, sledili so množični protesti in Italija je sklenila, da bo za zaščito svoje obale in turizma prepovedala črpanje nafte v bližini obale. In tudi v tej zgodbi je podjetje sprva zarožljajo, kasneje pa tudi vložilo tožbo proti Italiji - in zahtevalo desetine milijonov evrov. "Sodba" v tem sporu je bila objavljena pred slabim mesecem. Italija mora zaradi prepovedi črpanja nafte v bližini obale podjetju plačati približno 250 milijonov evrov odškodnine, natančneje 190 milijonov in obresti. Podjetje je mastno zaslužilo, ne da bi v morsko dno zapičilo eno samo cev.
Kaj je skupnega obema zgodbama - poleg spornosti projektov in njihovih potencialnih uničujočih učinkov na okolje in življenje ljudi, ki živijo v neposredni bližini? V obeh primerih sta podjetji kot orodje za izsiljevanje svojih interesov uporabili obskurno mednarodno pogodbo iz 90. let, za katero marsikdo do danes ni slišal.
Pogodba o energetski listini ali ECT (ang. energy charter treaty) je bila oblikovana v 90. letih prejšnjega stoletja z namenom, da varuje energetske naložbe Zahoda, v državah bivšega sovjetskega bloka. Ideja je bila preprosta, zaradi nezanesljivosti sodnega sistema in pomanjkljive pravne varnosti v bivših sovjetskih državah potrebujejo investitorji dodatna zagotovila, da jim države ne bodo krivično posegale v njihove naložbe ali jih čez noč razlastile. In tako je nastala ECT. Toda sčasoma se je ECT prelevila v orodje za izsiljevanje držav in v zadnjih letih smo priča eksploziji primerov, kjer korporacije ECT uporabljajo za zaviranje potrebnih podnebnih in okoljskih politik ter proti državam serijsko vlagajo tožbe, v katerih zahtevajo vrtoglave zneske. Zgodbi Petišovcev in Italije sta lep primer tega, a žal tudi nikakor ne edini.
Po ocenah raziskovalnih novinarjev Investigate Europe ECT samo v EU "varuje" za skoraj 350 milijard evrov naložb v fosilne vire energije. A ta ocena ne vključuje še vseh dobičkov, ki bi jih lastniki teh projektov lahko zaslužili z njimi. Predčasno opuščanje teh naložb zaradi podnebne krize ali varovanja okolja bi lahko tako zaradi ECT postalo zelo drago za Unijo in njene davkoplačevalce. Zaradi tega in zaradi spoznanja, da je listina ECT zastarela, so stekla t. i. pogajanja o modernizaciji ECT, a so bila že v izhodišču obsojena na propad. Nekatere članice ECT so nasprotovale spremembam in rezultat pogajanj, ki so se zaključila pred kratkim, je temu primeren. Besedilo prenovljene ECT ostaja tajno, a tistih nekaj podatkov, ki so odtekli v javnost, kaže, da bodo naložbe v fosilne vire zaščitene še vsaj deset let, v praksi pa verjetneje petnajst let. Predolgo za uspešen spopad s podnebno krizo, posledice katere smo močno čutili letošnje poletje v celotni EU in širše.
Ko je v Sloveniji odjeknila novica, da nas podjetje Ascent toži za kar pol milijarde evrov, so se številni spraševali, kdo, za vraga, je podpisal članstvo Slovenije v ECT in zakaj. A za to vprašanje je žal prepozno in danes se zdi bolj pomembno vprašanje, kdo bo v imenu Slovenije podpisal naš izstop iz ECT. Italija je to na primer že storila, zakon o izstopu je poleti spisala tudi Poljska, Francija in Španija pa vse glasneje omenjata možnost izstopa. Tudi Evropski parlament je sprejel poročilo, v katerem poziva Evropsko komisijo in države članice, naj pričnejo postopke za koordiniran skupni izstop iz ECT. Le Evropska komisija z Ursulo von der Layen na čelu še vztraja pri nadaljnjem članstvu Unije in njenih članic v ECT.
Članice EU bodo v kratkem, jeseni, morda celo že septembra, odločale, kaj storiti z ECT. Ostati njen član še naprej in tvegati podobne nore tožbe tudi v bodoče? Ali pa raje kolektivno izstopiti iz Pogodbe in končati to norost? Kar nekaj članic je že namignilo, da se nagibajo k izstopu iz ECT, med njimi nedavno tudi Slovenija. Podobno je k pripravam na izstop iz ECT in ukinitvi varovanja fosilnih goriv pozval tudi Evropski parlament. Čas je, da se jim pridruži tudi predsednica komisije Ursula von der Leyen. In se tako postavi na stran podnebja in ljudi.