Ponedeljek, deset minut do devetih. Vrata poslovalnice Pošte Slovenije na Zgornji Hudinji, stisnjene ob nekdanji samski dom, so še zaprta. Postavim se v vrsto s kupom temno rumenih lističev, ki jih dobite na dom, če vas sodišče kam vabi ali vam želi karkoli vročiti. Čez osem minut vrata odpre poštna uslužbenka, ki zaradi "optimizacije stroškov" že več let sama vodi poslovalnico z dvema okencema. "Ah, spet vi," me pozdravi kot starega znanca, ko ji dam lističe, s police, že rezervirane zame, pa mi prinese kup sodnih kuvert. In tako vsak teden znova, že dve leti.
Spomladi 2020, takoj po začetku mandata zdaj že nekdanje vlade Janeza Janše, je njegov osebni prijatelj in svetovalec Rok Snežič proti trem novinarjem necenzurirano.si začel serijsko vlagati tožbe. Do zdaj se jih je nabralo 45 - po 15 na vsakega. Očita nam kaznivi dejanji razžalitve in žaljive obdolžitve. Šlo je za prvi domači primer pojava, ki ga v tujini poznajo kot "klofuto" - SLAPP (strategic lawsuit against public participation v angleščini). Gre za serijske tožbe, ki so zlorabljene za utišanje, nadlegovanje in ustrahovanje kritikov. Njihov cilj ni iskanje pravice na sodišču, ampak finančno izčrpanje medija, ki lahko za obrambo pred neutemeljenimi tožbami porabi leta in tisoče evrov.
Naša krivda je, da smo opravljali svoje delo. Ko je Slovenska demokratska stranka (SDS) decembra 2017, pol leta pred parlamentarnimi volitvami, pri Dijani Đuđić najela 450.000 evrov posojila, smo se odločili preiskati, od kod prihaja denar. Financiranje političnih strank je stvar javnega interesa. Kdor jim daje denar, si s tem zagotavlja vpliv na političnem polju.
Zdelo nam je neverjetno, da bi ga najbogatejši slovenski stranki posodila do tedaj popolnoma neznana državljanka BiH, ki živi v stanovanjskem bloku v Prijedorju. Hitro smo ugotovili, da je Snežič stična točka med njo in Janezom Janšo. V dobrih štirih letih, odkar delamo na tej zgodbi, smo ugotovili, da je bila Dijana Đuđić le eden od členov v mednarodni mreži, ki je v več državah v zadnjih letih obrnila skupno 22 milijonov evrov. V njej naj bi se zbiral tudi denar, ki je po poznejših ugotovitvah kriminalistov izviral iz kaznivih dejanj organiziranega kriminala, pranja denarja in utaje davkov. V tej mreži je imel eno ključnih vlog Snežič, pri čemer je Dijana Đuđić njegova prijateljica in tesna sodelavka.
V teh štirih letih smo se pogovarjali z več deset viri v različnih državah in dobili vpogled v številne dokumente. Izkazalo se je, da smo odprli pandorino skrinjico, ki bi morala ostati večno zaprta. Ugotovili smo, da je šla gotovina iz mreže, ki smo jo preiskovali, tudi za zagon strankarske televizije SDS. Da Rok Snežič, ki je uradno socialni primer brez premoženja in bančnega računa, že več let pred finančno upravo in drugimi državnimi organi uspešno skriva nepremičnine, avtomobile in drugo luksuzno premoženje, vredno več milijonov evrov. Da je njegova soproga tik pred zadnjimi volitvami postala lastnica oglaševalske agencije. Da je državni Holding Slovenske elektrarne (HSE) prav v času, ko je Snežič začel vlagati tožbe, najel storitve njegove odvetniške pisarne s pogodbo, vredno 100.000 evrov. Da je bil Snežič, ki je ves čas razlagal, da s posojilom SDS nima nič, pred podpisom pogodbe vsak dan v stikih z Dijano Đuđić.
O vsem tem smo pisali, četudi so vsak dan prihajale tožbe, pripravljene po istem, "štanc" vzorcu: na dveh ali treh straneh, z eno povedjo, ki jo je Snežič označil kot bojda žaljivo in uničujočo za njegov ugled. Nismo se uklonili, četudi so nas strankarska trobila SDS zmerjala in blatila, celo s popolnoma izmišljenimi očitki iz naših intimnih življenj. Delali smo naprej, čeprav je Snežič na specializirano državno tožilstvo, Nacionalni preiskovalni urad (NPU) in finančni urad pošiljal prijave, v katerih nam je očital utajevanje davkov in pranje denarja. Zgodbo smo preiskovali, četudi smo se zavedali, da bodo naši stroški dosegli petmestne številke - in to, še preden bomo sploh prišli do sodišča. Jasno je, da Snežičev cilj ni zmaga na sodišču, ampak zgolj to, da se postopki čim dlje vlečejo, zato z njimi zavlačuje. Medtem ko v poslih obrača milijone evrov, je sodišče skušal na vsak način prepričati, da nima denarja za plačilo 5000 evrov sodne takse.
Gre za prakso, ki zaradi svoje brutalnosti pomeni najučinkovitejšo grožnjo svobodi medijev
Pisali smo, četudi smo vedeli, da za Snežičem stoji oblast, ki je počela vse za uničenje do nje kritičnih medijev. Oblast v državi, ki je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja nastala tudi z bojem za svobodo tiska in odpiranje javnega prostora. Tudi s shodi na Roški, v podporo poznejšemu politiku, ki nas danes zmerja z "mafijo". Opažali smo, da so drugi slovenski mediji praktično nehali slediti zgodbi o financiranju SDS iz BiH, kar pomeni, da je Snežič z grožnjami dosegel svoje. Na srečo so naš primer opazili v Evropi. Javno nas je podprlo več kot deset mednarodnih novinarskih in drugih organizacij, ena od njih nam je finančno pomagala pri kritju odvetniških stroškov.
V tem času smo se veliko pogovarjali s kolegi iz tujine, ki so prav tako na udaru tožb SLAPP. Eni so zaradi velikanskih pritiskov zapustili novinarstvo, drugi vztrajajo, a priznavajo, da jim ni lahko. Za novinarje ni hujšega, kot da sami postanejo zgodba. Ugotovili smo, da zgolj obramba ni dovolj, ampak da bo treba težavo rešiti drugje - na ravni EU. Gre namreč za prakso, ki zaradi svoje brutalnosti pomeni najučinkovitejšo grožnjo svobodi medijev. Novinarje prisili v finančno in psihološko izčrpavajočo, dolgotrajno bitko s političnimi in kapitalskimi vplivneži. Tudi zato je logično, da se pojav tožb SLAPP iz Rusije, Turčije, nekaterih balkanskih in drugih držav, kjer so na oblasti avtoritarni vladarji, v zadnjih letih seli proti Zahodu. To orožje najraje uporabljajo korporacije in bogati poslovneži, ki v posameznih primerih tožbe proti novinarjem vlagajo celo v več državah.
Kaj je rešitev? Našli so jo na Švedskem, kjer lahko sodišča serijske tožbe proti komurkoli že vnaprej zavrnejo, če ugotovijo, da gre za SLAPP, da gre za nesorazmeren odškodninski zahtevek, da sta tožeča in tožena stranka v izrazito neenakem položaju in da bi bil že z obravnavo tožb ogrožen javni interes. Če bi "švedski model" postal evropska direktiva, bi ga morale države članice prenesti v nacionalne zakonodaje. To bi bilo še posebej pomembno za Slovenijo, kjer je medijski prostor zaradi majhnosti trga vse bolj krhek, zaradi česar so ekonomsko šibki mediji za SLAPP idealna tarča. Tudi zato bi si morala naša država med prvimi prizadevati, da določila, ki bi preprečevala tožbe SLAPP, že pred tem sama vnese v lastno zakonodajo. Do zamenjave oblasti niti razprava o tem ni bila mogoča. Zdaj je.
Do takrat pa nam ostanejo sodišča, visoki računi za odvetnike in redni obiski poštnih poslovalnic. Ker mi svojo pošto dvigujemo.
