Pred svojo selitvijo v deželo tulipanov sem čas pogosto preživljala v Koroški galeriji likovnih umetnosti. Na otvoritvi razstave NA-POTI sem se seznanila z bosansko umetnico Lano Čmajčanin, ki je med drugim na omenjeni razstavi sodelovala z avtoportretom, poimenovanim Geografska označba (2016). Pokončna fotografija njenega obličja, ki ga zaznamujejo dodane teritorialne meje Bosne in Hercegovine, spominja na tisto na uradnih identifikacijskih dokumentih. Med pogovorom z njo sem izvedela, da je nastala kot posledica njenega soočenja z avstrijskim uradom za priseljevanje. Šele takrat sem dojela. Dojela, da svobode gibanja in bivanja oseb, ki je temelj državljanstva oseb v Evropski uniji, ne bi smela jemati za tako samoumevno. Prvič v življenju sem bila hvaležna, da so meje, ki bi lahko bile razprostrene po moji koži obraza, za razliko od umetničinih, meje članice Evropske unije.
Prve določbe o svobodi gibanja in bivanja oseb v Evropski uniji, vključene v pogodbo o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (1957), so zajemale prosto gibanje delavcev, v začetku devetdesetih pa so bile z namenom, da bi Evropska unija postala območje svobode gibanja in bivanja za vse svoje državljane, ne zgolj delavce, sprejete tri direktive. Zaradi tiste o pravici prebivanja za študente sem lahko kot mnogi drugi namesto s trebuhom za kruhom šla z možgani za znanjem.
Sprva ni bilo enostavno, priznam. Vendar sem želela to življenje. In ga vzljubila. Postala sem navdušena študentka magisterija umetnostne zgodovine na Univerzi v Groningenu in nikoli ne bom pozabila, ko nas je profesor nek ponedeljek, tik pred veliko prenovo in začetkom gradnje prvega depoja, dostopnega za javnost, odpeljal v rotterdamski muzej Boijmans Van Beuningen. Sobane, polne umetnin in drugih dragocenosti, so bile samo naše. Tudi najbolj znamenit outsider njihove zbirke, čudovita slika Marka Rothka, enega najpomembnejših abstraktnih ekspresionistov. Prvič sem bila tako blizu Rothku, a hkrati tako daleč stran. Namesto da bi se kot vedno prepuščala objemu globine, ki jo je slikar ustvaril s pomočjo nanašanja neštetih prosojnih kot tudi neprosojih barvnih plasti, sem s pomočjo posebnih očal intenzivno gledala v drobovje slike in poskusila identificirati poškodbe ali restavratorske posege iz preteklosti. Podobna doživetja kar niso nehala slediti in Nizozemska je postala moj umetnostnozgodovinski raj.
Po uspešno spisani magistrski nalogi sem prestopila prag Drents muzeja in začela svojo zgodbo Viva la Frida! V muzeju so takrat namreč že začeli organizacijo tridelne razstave, posvečene svetovno znani mehiški umetnici Fridi Kahlo, ki je slikala svojo bolečo realnost in s svojim ikoničnim videzom, ovekovečenim skozi objektiv številnih priznanih fotografov in fotografinj, navduševala že nekoč, še bolj pa danes. Ob odprtju naj bi izjemno intimna zbirka Fridinih osebnih predmetov, ki so jih leta 2004 odkrili v vrsto desetletij zapečateni kopalnici La Case Azul in predstavljajo glavnino zbirke Muzeja Fride Kahlo, kakor tudi Fridina umetniška dela iz zbirke Muzeja Dolores Olmedo, zasedala sleherni kvadratni meter razpoložljivih razstavnih prostorov. Uresničitev pa je preprečila razglasitev epidemije in razstavo so preložili za eno leto. Sledila je odpoved zadnjega Beyond Frida dela, ki sem ga imela čast pripravljati skupaj s kustosinjo sodobne umetnosti Toos Arends in trenutno eksistira zgolj v obliki obsežnega poglavja spremljevalne publikacije razstave z okoli petsto barvnimi in črno-belimi reprodukcijami. Na otvoritvi, ki se je je udeležila tudi nizozemska kraljica Maxima, sem ugotovila, da je prav tako prišlo do združitve prvega, fotografskega dela, z drugim, glavnim, ki ga predstavlja prepletanje zbirk dveh že omenjenih mehiških muzejev. Zaradi množice fotografij in umetničinih osebnih predmetov, ki so lebdeli na La Casa Azul modrini, se mi je zdelo, da bi lahko Fridine slike preštela na prste. Vendar jih je bilo od približno 150, kolikor jih je ustvarila v svojem relativno kratkem življenju, v razstavo vključenih skoraj 30. S cvetjem v laseh in nasmehom do ušes sem korakala od slike do slike. Pa ne zgolj zase. Tudi za družino, prijatelje in konec koncev celo Slovenijo. Vsi ste si zaslužili praznovati z mano. Vsi ste mi na moji poti v tujini stali ob strani. Tako ali drugače.
Danes sem doktorska kandidatka na Univerzi v Groningenu. Raziskujem jugoslovanski politični performans in v prostem času na Honours College vedoželjne poučujem o družbeno angažirani umetnosti. Zdaj sem jaz tista, ki svojim študentom in študentkam razkazujem najpomembnejše muzeje moderne in sodobne umetnosti na Nizozemskem. Dogaja se mi čudo in za to je kriva Evropska unija in možnosti, ki mi jih ponuja.
Ponuja pa jih tudi tebi! Poišči študijski program, zahakljaj štipendijo, zmeči svoje stvari v potovalko, poljubi mamo v slovo, se lomi z angleščino, obupuj pri iskanju prebivališča, jokaj ob učenju, proslavljaj male zmage, spoprijatelji se s Kolumbijko ali zaljubi v Iranca in najpomembnejše - kot jaz najdi svoj raj.
