(INTERVJU) Vinko Möderndorfer: Naj bo več barv z več vsebine

Kakšni sta bili vaši babici? Česa se najbolj spomnite iz ranega otroštva?

"Poznal sem samo eno babico. Od mame mamo. In ona je bila čisto drugačna, kot je babica v knjigi Babica za lahko noč. Bila je resna, odgovorna, dobra, kot so dobre babice, predvsem pa je bila vse do mojega sedmega leta moja mama. Živel sem z njo. Mama je prihajala bolj ali manj na obiske. Kasneje smo živeli skupaj. Bili smo takšna razširjena družina: jaz, moja ljuba sestrica, mama, oče, babica in dve gluhi teti – od mame sestri. Najprej sva bila sama z babico, potem nas je bilo pa malo morje. Prava inspiracija za lik babice v knjigi ni moja babica, pač pa v resnici moja mama. Moja mama je nosila velike in smešne klobuke, imela strašno razbrzdano domišljijo in bila malo neodgovorna in nezanesljiva sanjačka. Moja hčerka, ki se sicer z mojo mamo ni kaj dosti družila, se je še vedno spomni po njenih klobukih. Lik babice iz knjige je kar precej izmišljen in sploh ni priplaval iz zelo srečnega otroštva."

Mnoge je bilo v otroštvu starih strah. Tudi meni se je zdelo, da vsi, razen moje babice, samo prepovedujejo in da ves čas samo kregajo otroke.

"Jaz imam o starih ljudeh povsem drugo predstavo. Najbrž zaradi svoje babice, ki mi je dolgo nadomeščala mamo in je bila neskončno dobra. Nikoli me ni kregala, bala se je zame, to že, ne spomnim pa se, da bi kdaj povzdignila glas. Babica mi pomeni varnost, gotovost, babica je zame nekdo, ki je vedno tu, na katerega se lahko zaneseš. Mama pa mi pomeni neskončno domišljijo, neobičajnost, bizarnost … Vse to, kar je bila moja mama. V liku babice sem združil oboje, mamo in babico. In nastala je prava babica za lahko noč."

Življenje nikakor ni samo lepo

Stare pravljice in zgodbe za otroke so slikale celo bolj trdo življenje, kot smo ga mi živeli. Kako in kdaj otroka postaviti pred tisto, kar boli?

"Prepričan sem, da je osnovna funkcija pravljice v tem, da nam kljub pravljičnim elementom kaže življenje v vseh njegovih barvah. Življenje nikakor ni samo lepo in idealno. Pravljice imajo po navadi srečen konec, ampak do srečnega konca se prebijajo skozi hude težave in zaplete. Kdaj otroka postaviti pred tisto, kar boli? Mislim, da kar takoj. Oziroma v skladu z njegovo sposobnostjo razumevanja. Štirileten otrok najbrž Andersenove pravljice Deklica z vžigalicami ne bo dojel v vsej njeni moči, kot jo bo dojel pri sedmih, osmih letih in mu bo takrat zgodba lahko pomagala razviti občutek za empatijo. Poleg tega je v svetu, ki ga živimo, življenje za večino otrok izjemno kruto. Življenje mnogih otrok, tudi v Sloveniji, žal ni lepo. Pravljice in fikcija jim lahko morda pokažejo tudi rešitev iz težav, ki jih v zgodbah prepoznavajo kot svoje težave. Ne vem. Če se to zgodi, je dobro. Ni pa to glavni namen literature. Predvsem pravljice otrokom odpirajo vrata v svet domišljije. V vzporedni svet vsemogočnega pripovedovanja zgodb. Kdor ima domišljijo, lažje preživi življenje, saj domišljija daje življenju smisel in vrednost."

Sodobna otroška literatura je bolj barvita, več je smeha. Je takšna zato, ker tekmuje z risankami, z računalniškimi igricami, s filmi za otroke in z resničnostnimi šovi?

"Nisem prepričan, ali je funkcija tako imenovane literature, po kateri segajo otroci in mladostniki, prikazovanje sveta v barvah in smehu. Seveda je humor v literaturi dobrodošel, vendar ne za vsako ceno. Pisatelj se ne sme truditi za barve in za smeh. Ne sme olepševati življenja, funkcija literature ni olepšanje sveta, ampak resnica o svetu. Olepšanje je laž. Pobeg od resničnosti. V zbirki pesmic Babica za lahko noč je tudi pesem, v kateri babica očeta in mamo zapre v shrambo in ugasne luč, in to zato, ker sta se kregala, bila sta celo hudobna drug do drugega. To, da ju je zaprla v shrambo, kjer bosta ostala tako dolgo, dokler drug drugemu ne izrečeta: oprosti, je brez dvoma smešna situacija. To, da se starši kregajo, celo fizično obračunavajo med sabo in si ne znajo reči oprosti, pa je resnica. Ja, smeh in barve zato, da se lažje pove resnica. Žal je po policah naših knjigarn ogromno barv brez vsebine. Ogromno slikanic, ki si ne zaslužijo imena knjiga. Mnogi starši segajo prav po takšnih izdelkih, in to zato, ker so preveč zaposleni v sistemu sužnjelastniškega kapitalizma, da bi si lahko vzeli čas in pripovedovali ali brali otrokom resnične zgodbe. Raje jim porinejo v naročje pisane podobe, ki ne pomenijo nič."

Iskrenost je najpomembnejša

Kakšne naj bodo pesmi za otroke? Zabavne, poučne, nestereotipne. Kakšne še?

"Če pesniku uspe ustvariti nestereotipno pesem, je storil veliko. Ustvariti drugačno pesem, kot so jo že ustvarili pred teboj, je velika ambicija. Redko se posreči. Če se ne, nič hudega. Ne pišemo pesmi zato, da bi bili za vsako ceno izvirni, nestereotipni, inovativni in podobno. Včasih je zadosti, da se ti posreči napisati samo pesem, pa čeprav ni čisto nič novega in je samo lepa. Iskrenost je tisto, kar šteje. Bralec jo bo začutil in ji sledil. Je pa seveda fino prebrati pesem, ki je samosvoja v vsebini in po obliki. To se redko posreči. Poučne pa so pesmi v tem smislu, da pred bralcem razgrnejo neko emotivno stanje, ki ga morda še ne pozna. S tem mlademu bralcu razkrijejo novo izkušnjo o odnosih, o dojemanju sveta, o čustvih … Ko se bo bralcu zares zgodila takšna izkušnja, jo bo lažje prepoznal in nanjo morda drugače reagiral. Ampak ljudje se največ naučimo iz lastnih napak. Da ne bi ljudje, posebno mladi, delali napak, nobena, še tako poučna literatura ne more preprečiti. Pri literaturi, ki ima pedagoške namene, je nevarnost tudi to, da želi biti preveč poučna in dobronamerna. Literatura, ki ima samo takšne cilje, je slaba literatura."

In vse to, o čemer govoriva, je v knjigi Babica za lahko noč?

"Ne vem, ali je. Če pa je, sem vesel. Res pa je, ko sem se odločil za nenavaden lik babice, ki je brez dvoma dramaturško povezovalni element zbirke, sem se s tem odločil za humor. Značaj nestereotipne babice je narekoval precejšno količino zabavnih situacij, ki so prijetne. Nič pa ni nastalo na silo."

Če preberemo, da iz tistega, kar ostane v ušesni votlini, lahko marsikaj zraste, je smešno. Če se takrat, ko se zaljubljenca poljubita, tako zabliska in zapiska, da popadajo golobi s streh, je tudi smešna situacija (če golobi preživijo). Kaj je smešno pri ljudeh?

"Humor je vedno skrit v značajih likov, ki nastopajo bodisi v pesmih ali v zgodbah. In seveda v sposobnosti, da se pisatelj zna vživeti v način razmišljanja šest, sedem let starega otroka. Ni dovolj, da se spomniš, kako je bilo, ko si bil toliko star, pomembno je, da se znaš spet vživeti v miselni svet tistega davnega otroka. Potem se bo humor, ki izhaja iz drugačnega razumevanja sveta, pojavil sam od sebe. Logičen bo in ne bo na silo. Podobno je z odraslimi ljudmi, ki nastopajo v takšni literaturi. Moral sem se spomniti svoje nenavadne mame in se hkrati vživeti v osebnost osebe, ki je oboževala smešne klobuke in je pred ljudmi ni bilo nikoli sram. Tako se namreč zgodi humor, ki je nekako organsko vtkan v pripovedi. Vse ostalo je zgolj pripovedovanje vicev."

Z dedkom na koncert Metallice

Seveda ni nujno, da babica peče pecivo in dedek je tudi lahko rocker.

"Pesniške zgodbe o lepoti metuljčkov cekinčkov, o čudovitem cvetenju rož, o oblakih, ki prekrasno plujejo čez nebo, me ne zanimajo. Zanimivi se mi zdijo oblaki, ki so lepi, če pa nimamo dežnika s sabo, nas zmočijo in se prehladimo, ampak nam babica potem skuha čaj in zato je tudi prehlad super zadeva in ga je treba ponavljati. Zanimajo me nekakšni konflikti, nekaj, kar ima stik z življenjem. Življenje ni idealno in ga zato ne smemo idealizirati. Ne znajo vse babice peči piškotov, nekatere so prav nerodne, kar pa ne pomeni, da zažgani piškoti ne morejo biti krasen spomin na mladost in čudovita izkustvena popotnica za življenje. Ja, bilo bi fino napisati zgodbo o dedku, ki še vedno vozi motor in se vsake toliko odpelje na kakšen hud rock koncert. Literatura, posebno tista, ki jo berejo otroci, mora bežati stran od stereotipov. Tako bo zanimiva tudi za tako imenovane odrasle. Saj za to tudi gre: literatura je ena sama, ne obstajata literatura za otroke in literatura za odrasle. Obstajata samo dobra ali slaba literatura."

Ima otroški svet v vaši domišljiji sobo brez zidov ali vsaj brez strehe? Ali ves čas delate? Ker bi vam bilo žal, da česa ne bi povedali? Ali zato, ker je pisati za vas še vedno užitek?

"Ne izberem jaz pesmi, pesem izbere mene. Ustvarjanje je zame še vedno kot dihanje, kot način življenja. Nekakšna nuja. Knjigo pesmic Babica za lahko noč je navdahnilo moje prejšnje pisanje. V knjigi Pesmi in pesmičice, ki je nekakšen izbor moje poezije, hkrati pa je v njej tudi mnogo prvič objavljenih pesmi, sem objavil tudi pesem o pozabljivi babici. In takrat se mi je zazdelo, da bi lahko napisal nekaj pesmi, v katerih bi predstavil očarljivo babico za lahko noč, ki pa je malo nenavadna in prav zato še bolj zanimiva za vnuka ali vnukinjo. Babice si namreč lahko privoščijo, da niso preveč vzgojne, da ne vzgajajo, ne tečnarijo s pravili, ampak samo uživajo v družbi vnukov. To je privilegij babic in dedkov. Malo je pa ta knjiga tudi poklon moji mami in spominu nanjo."

Kaj pa zdaj?

"Mogoče bom nadaljeval z dedkom, ki vsake toliko ugrabi vnuka in ga na svojem motorju pelje na koncert Metallice. Na potovanju jesta samo nezdravo hrano in gledata za puncami. Potem ju lovijo policija in privatni detektivi po vsej Evropi, ko ju končno najdejo, pa oba že spita, objeta doma na kavču v dnevni sobi; dedek si ni niti sezul škornjev niti motoristične čelade ni snel … Zdaj si pa že izmišljujem."