Kako dobro je v roke vzeti roman o zakonu, ki je drugačen od tistih v francoski ali angleški književnosti 17., 18. in 19. stoletja. Začelo se je z Madame de La Fayete in njeno Kneginjo Klevsko, ki nas je uvedla v prešuštvo in moralo, nadaljevalo s Choderlosom de Laclosom, ki je ženski odrekel pokornost in jo preobrazil v preračunljivko. S Flaubertom je v zakon prikorakala polnokrvna Ema, katere nesreča je bila (tako Nabokov) v veliki meri posledica tega, da je bila "slaba bralka" del velikih pisateljev. Ne pozabimo še na Elizabeth Bennet, veliko knjigoljubko izpod prstov Jane Austen. Lizzy se je upirala podobi zakona, ki teži k materialni koristi, bila je last same sebe in eno od prvih nebesnih teles v lastni orbiti. Opisane evolucije vloge žensk pri nas smo vajeni. Na drugi strani so skozi prizmo orientalizma pisave o položaju posameznic na vzhodu docela enoznačne. Pomislimo na Montesquiejeva Perzijska pisma. Da o Flaubertovih spisih iz Egipta sploh ne govorimo. Strah pred zgrešenim portretiranjem se vseeno ne zdi zadosten razlog za to, da o zunajevropskih literarnih tradicijah in sodobnih delih vemo tako zelo malo. To je vendar kanonični škandal!
Roman Nebesna telesa Džohe Alharti – prvi v arabščini napisan roman, ki je prejel Bookerjevo nagrado, in prva knjiga omanske avtorice, ki je bila prevedena v angleščino – s slovenskim prevodom to nadutost vsaj malo popravlja. Prevod smo dobili v sklopu letošnjega Festivala Fabula, ki sledi vprašanjem prihodnosti. Še dobro. Roman je čudovito plastenje tesnobe, ki izvira iz težišč in želja družine. Škoda bi ga bilo ne poznati.
Kaj je torej resnična svoboda, kaj je svoboda misli in duha in kaj svoboda telesa?
Nebesna telesa pripovedujejo zgodbo zakonskih parov ene družine (in njenih "priveskov" v obliki sužnjev). Abdulah, mož Maje – ene od treh sester, ki so gonilo fabule –, je najglasnejši, obenem pa edini prvoosebni pripovedovalec romana. Je tudi najprepričljivejši? Težko je reči – karakterizacija sestrske trojice je kljub distanci, ki se vzpostavlja, čutna, pronicljiva in topla. Maja postane Abdulahova žena zato, da bi s poroko zatrla svoja čustva do nezainteresiranega drugega, njuno prvorojenko pa poimenuje London. Ime je nenavadno. Uporniško. Tuje. Krščansko! Druga sestra, Asma, se poroči po dogovoru, in to z umetnikom, ki slika konje na tankih nogah. Naslikani prizori jo motijo. Še posebej pa izgubljene oči in tanki, mlahavi temelji tistih prekletih živali. Želi si stabilnosti, zakonsko zvezo pa nadalje izkoristi za to, da dokonča izobraževanje, saj je že vse življenje zatopljena (in zaljubljena) v knjige. Interpretaciji je tukaj morda smiselno priključiti tudi vpliv branja na dojemanje vsakdanjosti; gre za avtoreferencialnost, usmerjenost dela na delo samo, ki ga Alharti izpelje mojstrsko.
Glede na mlajšo generacijo, ki jo v sagi omanske družine s podeželja predstavlja London, se kakovost izobrazbe starejšega segmenta družbe (v tem primeru Asme) zamaje v temeljih. Konkretneje: kar je nekoč veljajo za "napredno", z leti zvodeni, vseeno pa dosežek ne izgubi na pomenu, vsaj če nanj zremo z gledišča dobe in zrelosti. Dokaz za to je v romanu do skrajnosti prignan v ovekovečenju Asmine ljubezni do moža, ki se v polnosti razvije šele, ko ženska ni več le polovica duše, temveč popolno nebesno telo. Asmin mož si je želel ženske, ki bo krožila po orbiti, ki jo je on začrtal, ne bo pa ločeno nebesno telo v lastni orbiti.
"Bila je žena, svobodna znotraj tirnic njegovega vesolja, zunaj pa ne."
Pa je bila res? Roman je vztrajen, živ in nedoločen, neskončen. Njegovi robovi so ostri, morda celo odsekani, po drugi strani pa nikoli zares ne zbodejo, temveč dopuščajo pretakanje iz ene skrajnosti v drugo.
Havla, tretja izmed sester, se poroči iz ljubezni. Tudi razplet njenega življenja ni pravilen ali napačen, kaže pa, da ne obstaja ena pot pravega življenja ali prave ljubezni, da ne obstaja samo ena prava žena ali prava ženska. Premikanje med generacijami je v romanu organsko in neprisiljeno, skoki pa ustvarjajo polifonijo, ki ji ne pridemo do konca. Zaključkov ni. Je pa roman Nebesna telesa nedvomno roman o svobodi, naj se tema na prvi pogled zdi še tako izpeta. Prevzeta je sveže, modro in moderno. Ali kot je naslikano odraščanje Salime, matere treh deklet:
"Odrasla je ob vznožju kuhinjskega zidu, vedno lačna, v večnem opazovanju svobode sužnjev, da živijo in plešejo, in gospodaric, da ukazujejo, se krasijo in hodijo na obiske."
Kaj je torej resnična svoboda, kaj je svoboda misli in duha in kaj svoboda telesa? Je pod okriljem družine, naj bo slovenska ali omanska, svoboda sploh mogoča?
Roman Džohe Alharti je vitalen, gibljiv in boleče večglasen. A se plasti med seboj ne sprijemajo kot gozdna pot v vlažni jeseni; odbirali bi jih lahko drugo od druge. Kot vinjete bi zmogle stati same zase. A v tem primeru Nebesna telesa ne bila zgodba neke družine v neki državi v nekem času in z neko bolečino. In če to ne bi bila zgodba družine, ne bi spoznali vse kompleksnosti procesov nekega posameznika, ki živi znotraj nje. Nebesna telesa so odmev samih sebe, so tradicija, postavljena v prostor modernosti, ki ji le stežka sledijo.
Osebna izkaznica
Džoha Alharti (1978) je avtorica dveh zbirk kratke proze in treh romanov, med katerimi so največ mednarodne slave požela Nebesna telesa, za katera je leta 2019 prejela mednarodno nagrado Man Booker. V Edinburghu je doktorirala iz klasične arabske književnosti, danes pa je profesorica na Univerzi v Muškatu.
