(GLOBALNA ARENA) Evangelij po Q-ju

"Oblast kvari, absolutna oblast pa kvari absolutno," je leta 1887 v pismu nekemu anglikanskemu škofu zapisal lord Acton. V dopisu se je spraševal, kako naj verski zgodovinarji obravnavajo zločine, ki so jih zagrešili cerkveni voditelji. Menil je, da bi morala za verske (in politične) voditelje veljati strožja moralna merila kot za običajne ljudi. Kadar se zgodovinarji tega ne držijo, pomagajo "najslabšim med nami bolj kakor najbolj poštenim", je zaključil Acton.

Ko bodo v prihodnosti zgodovinarji presojali krščansko desnico v ZDA in njene trenutne voditelje, bi bilo prav, da se spomnijo njegovih besed. Iz lastnih izkušenj v Sovjetski zvezi vem, da duhovniki ne smejo biti imuni za moralno presojo. Aleksej II., ki je bil v mojem otroštvu patriarh Ruske pravoslavne cerkve, je bil od nekdaj osumljen članstva v KGB-ju in je rade volje sodeloval tako s sovjetsko vlado kot pozneje z rusko. Njegov naslednik patriarh Kiril brez oklevanja počne, kar od njega želi nekdanji agent KGB-ja in predsednik Rusije Vladimir Putin, od upravičevanja ruske priključitve Krima do sejanja strahu in sovraštva do homoseksualcev.

V Ameriki sta vera in politika seveda ustavno ločeni. Toda danes se mnogi ameriški krščanski konservativci ne zmenijo za besede prvega amandmaja ustave, ki pravi, da kongres ne sme sprejeti "zakona, ki bi zadeval ustanovitev kakšne vere". Še več, to, kar želijo vključiti v zakonodajo ZDA, sploh niso moralna načela, ki jih uči krščanska Biblija. Kot pravi zgodovinarka Kristin Kobes Du Mez, so sodobni beli evangelijski kristjani v zadnjih 75 letih na novo izumili svojo religijo in ljubečega Jezusa iz evangelijev zamenjali s "podobo grobe moškosti in krščanskega nacionalizma".

Danes si evangelijci želijo "grobega, možatega" vodjo, ki se bo zavzemal za prepoved splava, isti cilj pa je prav tako zaslepil velik del hierarhije ameriške Katoliške cerkve. V zadnjih mesecih je namreč velika skupina katoliških škofov v nasprotju z željami papeža Frančiška poskusila uvesti nova pravila, po katerih politiki, ki podpirajo pravico do splava, ne bi mogli prejeti svetega obhajila. Njihova tarča je predvsem predsednik Joe Biden, ki redno obiskuje cerkev in je prvi katoliški predsednik v ZDA od časa Johna F. Kennedyja.

Medtem pa krščanska desnica v Ameriki poveličuje Bidnovega predhodnika Donalda Trumpa, ki kljub nizkotnosti in moralni spornosti vendarle nasprotuje splavu (vsaj v javnosti) in nastopa kot mačo. Pred lanskimi ameriškimi predsedniškimi volitvami je nadškof Carlo Maria Viganò, nekdanji vatikanski veleposlanik v ZDA, v odprtem pismu Trumpa ("ki pogumno brani pravico do življenja") označil kot edini up Amerike proti tej "vražji prevari". Viganò je v nadaljevanju opisal "biblijski" spopad med "otroki svetlobe", ki jih absurdno vodi zlagani razvratnež Trump, in "otroki teme", ki po njegovem predstavljajo globoko državo.

Takšne izjave prav nič ne spominjajo na višjega cerkvenega uradnika. Viganò je o pandemiji covida-19 dejal, da je "gromozanski projekt družbenega inženiringa", pri katerem sodelujejo ljudje, "ki so sami določili usodo človeštva in si prilastili pravico do ravnanja v nasprotju z voljo državljanov in njihovih predstavnikov v vladah". To je klasična retorika gibanja QAnon. O tem, da so nekateri verniki trdno prepričani, da ameriški družbi vlada zlo, priča tudi primer katoliškega župnika iz Nebraske Davida Fultona, ki se je bahal, da je med napadom na ameriški Kapitol 6. januarja izvedel izganjanje demona z imenom Bafomet, ki da je "povzročal razpad države".

Kult QAnona temelji na mitu, da skupina levičarskih elit, ki časti hudiča, vodi globalno trgovino z otroki in poskuša s pomočjo svojih vplivnih položajev v vladah, medijih in finančni industriji vzpostaviti svetovno vlado. Njegovi privrženci verjamejo, da Trump bije pravičen boj proti tej združbi, ki naj bi ga poskušala na vsakem koraku zaustaviti.

Beli evangelijski kristjani so še zlasti dovzetni za to teorijo zarote. Anketa Javnega inštituta za raziskave ver (PRRI) in Mladinske organizacije za medversko sodelovanje (Interfaith Youth Core) je pokazala, da 15 odstotkov Američanov verjame v manihejsko bitko, o kateri pripoveduje Q-jev evangelij, januarska raziskava možganskega trusta American Enterprise Institute pa je razkrila, da je ta delež med belimi evangelijci skoraj dvakrat večji.

Kulta QAnon ni diskreditiralo niti dejstvo, da se ni uresničila napoved o tem, da naj bi Trump 4. marca ponovno zmagoslavno prevzel Belo hišo. Morda nas to ne bi smelo presenetiti, saj točno takšno slepo vero spodbujajo evangelijci. In prav verski voditelji so bili pogosto tisti, ki so širili teorije zarote QAnon.

Njihove ideje niso pravzaprav nič novega. QAnon je le nova preobleka Protokolov sionskih modrecev, pamfleta, ki se je pojavil leta 1903 in naj bi razkrival zaupen zapisnik s sestanka vplivnih Judov, ki želijo zavladati svetu. Vsebuje vse klasične antisemitske klišeje: Judje ugrabljajo in ubijajo otroke ter pijejo njihovo kri, da pridobijo posebne moči, zasedajo visoke položaje v vladah, finančnem sektorju in medijih, spodbujajo pedofilijo in z mešanjem ras poskušajo oslabiti belo raso.

Morda tudi avtorji teorije zarote QAnon niso nameravali, da bi iz nje nastala vera, ki je združila nasilne podpornike Trumpa. In medtem ko nekateri politiki, povezani s QAnonom, verjetno dejansko verjamejo v njegove teze, kot denimo kongresnica Marjorie Taylor Greene, ki je trdila, da je požare v Kaliforniji leta 2018 povzročil "judovski vesoljski laser", drugi v njem bržkone vidijo le način, kako pridobiti glasove.

Toda poskus državnega udara 6. januarja je dokazal, kakšen smrtonosen potencial ima QAnon. Dogodek je deloval kot rojstvo nove verske sekte, ki jo tvorijo beli evangelijci ter podpirajo reakcionarni katoliki in ki je odločna, da bo pobožne popeljala v politično apokalipso. Toda lord Acton lahko še naprej počiva v miru. Kajti malo verjetno je, da bi prihodnji zgodovinarji prizanesli krivcem za "tanko cviljenje histerije", o katerem je pisala Joan Didion in ki danes odmeva po vsej Ameriki.