(POGLED) Evropa po brexitu. Katera vprašanja so odprta?

"Združeni narodi niso bili ustanovljeni zato, da bi človeštvo popeljali v nebesa, ampak zato, da bi človeštvo rešili pred peklom," je nekoč dejal prvi generalni sekretar Združenih narodov Dag Hammarskjöld. Pekel, ki ga je imel v mislih, je bila seveda druga svetovna vojna in shoah (holokavst v hebrejščini), ob katerem je večina današnjih izzivov nepomembnih. Kljub temu so težave, kot sta pandemija in izstop Združenega kraljestva iz Evropske unije, zamajale številna prepričanja, ki so bila za Evropejce prej nekaj samoumevnega.

Zahvaljujoč evropskemu vodenju nemške kanclerke Angele Merkel je Evropa leto 2020 preživela razmeroma brez posledic. Pravzaprav si bomo njeno predsedovanje Evropskemu svetu v drugi polovici leta zapomnili kot eno največjih političnih mojstrovin povojne evropske zgodovine. Ko je lani spomladi izbruhnila pandemija, smo imeli občutek, kot da bi vsaka država članica EU ukrepala sama zase. Nemčija je na primer začasno prepovedala izvoz medicinskih pripomočkov in opreme, čeprav je v bližnji Italiji močno naraščalo število smrtnih žrtev. Od takrat se Evropejci spopadajo s pandemijo izjemno solidarno.

V zadnjih tednih je zelo nalezljiv sev koronavirusa v Združenem kraljestvu Britancem in Evropejcem pokazal, kaj bi se lahko zgodilo, če se o brexitu na božični dan ne bi dokončno dogovorili. Mejni prehodi med Evropo in Združenim kraljestvom so se nenadoma zaprli, tovornjaki so obstali v več kilometrov dolgih kolonah na letališčih.

Sprejet trgovinski sporazum med EU in Združenim kraljestvom lahko označimo za najboljšo med slabimi možnostmi. Da je bil sploh dosežen, so delček prispevale tudi ameriške predsedniške volitve. Britanski premier Boris Johnson po zaslugi Donalda Trumpa (ta je prej rasistično žalil ameriškega predsednika Baracka Obamo) dobro ve, da mu vlada Joeja Bidna ne bo želela narediti nobene usluge. Brez dogovora z Evropo bi se Združeno kraljestvo tako znašlo povsem samo. Voditelji EU so sporazum pozdravili, ker razumejo, da je brexit Evropski uniji že škodoval. Glede na precejšnje geostrateške izkušnje in zmogljivosti Združenega kraljestva (ne nazadnje tudi jedrskega arzenala) je bilo za Evropo ključnega pomena, da se izogne ​​popolni prekinitvi stikov.

Poleg brexita je EU tudi notranje razdeljena glede ekonomske politike, pravne države in delitve oblasti. In kot da ti izzivi niso bili dovolj veliki, so dogodki v zadnjih tednih razkrili vedno večje razlike med Francijo in Nemčijo. Tradicionalno najmočnejša motorja evropskega združevanja sta opravila z novim skladom EU za okrevanje in s tem zagotovila kohezijo med južnimi in severnimi državami članicami. Toda nenehno razpravljanje o zunanji in varnostni politiki, ki jo je vodil predvsem francoski predsednik Emmanuel Macron, je ustvarilo razhajanja glede strateškega položaja Evrope.

Macron, ki poziva k "strateški avtonomiji", se je s tem odzval na ameriško ločitev od Evrope in njeno preusmeritev na azijsko-pacifiško regijo in Kitajsko. Sklepa lahko, da bo ameriški umik iz sosedstva prisilil Evropo, da prevzame bistveno več odgovornosti za svojo varnost. Nemčija je posledično vedno bliže resnici. Čeprav je velika gospodarska sila v EU in njena najbolj naseljena država članica, se Nemčija, zavedajoč se svoje odgovornosti za nepredstavljivo trpljenje v drugi svetovni vojni, že 75 let odpoveduje strateškemu delovanju.

Zagotovo je nemška strateška abstinenca sploh omogočila evropski projekt. A stvari so se po koncu druge svetovne vojne spremenile in dejstvo je, da EU ne more postati verodostojna geopolitična sila, ne da bi Nemčija prispevala svojo polno gospodarsko, politično in, da, vojaško moč. Težava je seveda v tem, da je še vedno preveč Nemcev skeptičnih do "geopolitike" - ali pa se držijo moralne superiornosti in zato niso pripravljeni braniti evropskih interesov. V tem kontekstu so Francozi popolnoma upravičeno sprožili razpravo o evropski strateški avtonomiji. Žoga je zdaj v rokah Nemcev. Bi prihodnja nemška vlada, ki jo sestavljata konservativna Krščanskodemokratična unija/Krščanskosocialna unija in pacifistična Zveza 90/Skupina zeleni, odgovorila na prošnje libijske vlade narodne enotnosti, ki je Evropo prosila, naj s silo podre taborišča za trgovino z ljudmi, postavljena na tamkajšnjih območjih, ki jih nadzira vojska? Francija bi se zagotovo odzvala na poziv, pričakovala pa bi, da se ji pridružijo Nemčija in druge države.

Macron se s svojim prizadevanjem za evropsko "strateško avtonomijo" poteguje za zapolnitev vrzeli v geopolitičnem vodenju, ki je nastala zaradi odhoda Združenega kraljestva in stalnega zavračanja Nemčije, da bi se lotila geopolitičnih vprašanj. Francija, ki v EU še vedno proizvede največji delež jedrske energije, je kot stalna članica Varnostnega sveta OZN očitno najprimernejša kandidatka - vendar se tega ne more lotiti sama.