Četrt stoletja mineva od tragične nesreče, v kateri je življenje izgubila tako imenovana kraljica ljudskih src, britanska princesa Diana. Njena zgodba tudi danes močno zanima javnost.
Ena izmed zgodb, ki je pritegnila največ pozornosti, je tista o poroki s princem Charlesom, ki jo je Diana povedala novinarju Andrewu Mortonu že leta 1992, ta pa je vse skupaj objavil v knjigi z naslovom "Diana: Her Honest Story in Her Own Words".
Diana je bila stara 16 let, ko se je ob koncu tedna vrnila iz internata domov in novembra 1977 spoznala Charlesa.
"Spominjam se, da je Charles prišel v Althorp, in moj prvi vtis je bil: 'Bog, kako žalosten človek,'" je razkrila Diana in podrobno opisala, kako je po njuni zaroki postala bulimična, in podrobnosti Charlesove romance s Camillo Parker Bowles. Ekskluzivni in doslej neznani deli pogovora bodo objavljeni v osveženi izdaji Mortonove knjige ob obletnici Dianine smrti.
"Kraljico sem spoznala že kot otrok, zato druženje s člani kraljeve družine ni bilo nič posebnega. Andrew in Edward me nista zanimala, nikoli nisem razmišljala o Andrewu. Ves čas sem razmišljala, kako grozna so njihova življenja," je Diana priznala.
Ko je spoznala Charlesa, je bil pravzaprav sredi kratke romance z njeno sestro Sarah, Diana pa se ga je sprva poskušala izogibati.
"Moja sestra Sarah, njegovo dekle, je bila povsod po njem, kot izpuščaj, in pomislila sem, 'Bog, gotovo to sovraži.' Umikala sem se jima s poti. Spomnim se, da sem bila polnejša, brez ličil, nevedna mladenka, vendar sem povzročala veliko hrupa, in to mu je bilo všeč. Potem je prišel do mene po večerji in sva plesala, prosil je, naj mu razkažem galerijo slik," je razkrila Diana.
To jima je preprečila sestra, ki jo je odgnala, a Charlesovo zanimanje zanjo ni ugasnilo in Diana se je spraševala, zakaj bi se nekdo, kot je on, zanimal zanjo. Celoten pogovor in Dianina izpoved sta bila šokantna tudi za samega Mortona, o čemer je spregovoril te dni.
"Ko sem vklopil snemalnik, sem z velikim začudenjem poslušal nezgrešljiv glas princese Diane, ki je izlival zgodbo o trpljenju. Govorila je o svoji nesreči, občutkih izdaje, poskusih samomora - in dveh stvareh, za kateri še nikoli nisem slišal: motnji hranjenja, imenovani bulimija, in ženski po imenu Camilla," pripoveduje.
Pisalo se je leto 1991, Diana se je bližala tridesetim in že sama misel, da je njen desetletni zakon v hudih težavah, se je zdela nepredstavljiva. Za večino ljudi sta bila Charles in Diana še vedno pravljična junaka.
"Zakaj mi je zaupala resnično zgodbo svojega zakona? Ključen je bil dr. James Colthurst, ki sem ga spoznal leta 1986, ko je bila princesa na CT-ju na njegovem rentgenskem oddelku v londonski bolnišnici St. Thomas. Nato sem ga ob čaju in piškotih spraševal o Dianinem obisku in kmalu ugotovil, da jo pozna že leta. Postopoma sva z Jamesom postala prijatelja, uživala sva v igrah skvoša, ki so jim sledila dolga kosila in pogovori o vsem razen o princesi," dodaja.
James se je zavedal, da njen zakon propada in da ima njen mož afero s Camillo Parker Bowles. "Diana se je bala, da jo bodo sovražniki v palači vsak trenutek označili za duševno bolno in jo dali zapreti," je dejal Morton.
Dodal je še, da je Diana vedela, da dela raziskave za knjigo o njej, a je bila zelo zadovoljna z njegovim prejšnjim delom, predvsem zato, ker je razdražil princa Charlesa s podrobnim opisom notranjosti Highgrova.
Tako je nekega dne vprašala Colthursta, ali Andrew želi intervju z njo, vendar neposredni pogovor ni prišel v poštev, zato jo je intervjuval prek Colthursta, nato pa objavil šest posnetih pogovorov.
Da bi podkrepila vse, kar mu je povedala, mu je celo posredovala več pisem in razglednic, ki jih je Camilla pošiljala princu Charlesu. Strastni zapisi, polni ljubezni in potlačenega hrepenenja, niso puščali prav nobenega dvoma, da so bili Dianini sumi upravičeni. Jasno ji je bilo, da javnost nikoli ne bo razumela njenih odločitev, če ne bo povedala celotne življenjske zgodbe.
Vendar pa je Diana, medtem ko je besnila zaradi moževe nezvestobe, skrivala dejstvo, da je imela dolgo razmerje z majorjem Jamesom Hewittom med letoma 1986 do 1991, pa tudi kratko romanco leta 1989 s svojim starim prijateljem Jamesom Gilbeyjem, le redki so vedeli, da je poročeni trgovec z umetninami Oliver Hoare postal njena ljubezen.
"Mojo knjigo je prebrala po delih, ko sem jo pisal, in ob neki priložnosti je bila tako ganjena nad ganljivostjo lastne zgodbe, da je priznala, da je zajokala od žalosti," je dejal Morton.
Časopis je 7. junija 1992 objavil prvi odstavek knjige pod naslovom Careless, v katerem je pisalo, da je Charles Diano pripeljal do petih poskusov samomora. Morton je v besedilu uporabil več citatov s tajnih posnetkov, vendar je bila velika večina tega, kar je povedala, prečiščena.
Težko si je predstavljati šok, gnus in začudenje, ki so pospremili prvi del. Canterburyjski nadškof je vse skupaj ostro obsodil, predsednik komisije za medijske pritožbe, lord McGregor, pa je medije obtožil, da se "vtikajo v duše drugih ljudi". Knjigo so prepovedale številne knjigarne in supermarketi. Ironično je, da je bila biografija, ki je bila napisana in producirana z Dianinim navdušenim sodelovanjem, puritansko bojkotirana zaradi suma, da gre za skupek laži. A kmalu je postalo očitno, da je knjiga res Dianina resnična zgodba, princesa pa je dobila veliko naklonjenosti javnosti. Pisma so deževala, tudi od ljudi, ki so se sami borili z motnjami hranjenja.
Diana intervjuja ni nikoli obžalovala, hkrati se je v zadnjih petih letih svojega življenja lotila humanitarnega dela. Knjiga danes velja za pretresljivo pričevanje o tem, kakšno je bilo njeno življenje v vlogi valižanske princese.
