Dvajset let po potresu: V Posočju mu danes pravijo dobrodelni potres

"Tistega dne je moja mama praznovala osemdesetletnico. Zbrani smo bili za mizo, celotna družina, ko so poskočili krožniki. Vse je padlo z mize, računalnik se je prekucnil in potem se je oglasil alarm," se še danes živo spomni velikonočne nedelje pred dvajsetimi leti takratni poveljnik civilne zaščite v Kobaridu Pavle Sivec. Zapustil je domačo hišo in se podal na teren. Posočje je namreč prizadel potres z magnitudo 5,6 po Rihterjevi lestvici s središčem med Lepeno in Krnskim gorovjem. Popotresna obnova v Zgornjem Posočju - poškodovanih je bilo več kot 4000 objektov - poteka še danes, razlagajo domačini, država pa je za obnovo namenila okoli 100 milijonov evrov.

Ostali so brez velikonočnega kosila

Najhuje je bilo v Drežniških Ravnah, vasici ob vznožju gora. "Ravno smo pripravljali kosilo, vsi naši so bili doma. Na mizo sem postavila juho za deset ljudi, ki pa se kljub potresu ni polila. Vsi smo stekli iz hiše, sin je imel še majhnega otroka, stali smo in poslušali, kako se je zgoraj v gozdu vse trgalo, grozljivo je bilo slišati," razlaga Albina Skočir z začetka vasi. Dva dni sta z možem spala v dolini, potem so jim pripeljali prikolice. "Danes imamo vse popravljeno, hiša je prenovljena, dobili smo novo cesto. Nobene žrtve ni bilo, vsi smo si pomagali, zdaj smo tudi že vse dolgove odplačali, zato mi temu potresu pravimo dobrodelni," pojasni sogovornica.
Soseda Alma Berginc prikimava pripovedovanju, dobro se spomni, da so tisti dan skuhali posebno dobro kosilo, saj je bila velika noč.

Ljudje so bili preplašeni, panični

Ideji, da bi vas podrli in postavili montažno naselje, kamor bi preselili prebivalce, tedanji župan Kobarida Pavle Gregorčič ni bil naklonjen. "Podobno se je kje zgodilo po rušilnem potresu leta 1976. Tako zapraviš kulturno dediščino in tega nisem mogel sprejeti. Vztrajal sem, da se k obnovi pristopi celovito, z razvojnim pristopom," pojasni župan, ki je na potresni dan pred dvajsetimi leti gledal skozi okno, kako se v gorah ruši del stene. Vas Drežniške Ravne še danes predstavljajo študentom gradbeništva in arhitekture kot primer zgledne popotresne obnove, še izpostavi nekdanji župan. Obnova v njihovih koncih je trajala celi dve desetletji, še lani so kakšno hišo popravljali zaradi potresa.

"Ali moj vikend še stoji?"

V tistih časih ni bilo toliko komunikacijskih kanalov kot danes. Ko se je informacija o potresu razširila - italijanske televizije so o njem poročale že ob pol dveh -, se je sesul sistem telefonije. "Ko so naši ljudje v Ljubljani slišali, da je bil potres v Posočju, se je sistem sesul. Vsi so klicali, tudi tisti, ki so imeli tukaj vikende, ali njihov vikend še stoji," se nasmehne sogovornik.
Za uspešno akcijo so bili ključni dober sistem komunikacije, ki jim ga je kasneje uspelo vzpostaviti, pravočasnost pravilne komunikacije, veliko časa in strpnosti, da se je uveljavil sistem obnove, predvsem pa lastna iniciativa in iznajdljivost, ogromno energije in odlično sodelovanje, poudari Sivec. Gregorčič še dodaja: "Pri ljudeh je treba sprostiti samoiniciativo. Samopreživetveni nagon je v nas. V kriznih situacijah najdeš načine, da preživiš. Vsak ima rezervo v sebi. Ob določeni stopnji organiziranosti in samoiniciativi ljudi se sprosti več energije in pride do boljših rezultatov."

Danes bi bilo največ težav s hišnimi ljubljenčki

V dvajsetih letih po potresu se je stanje v Posočju zelo izboljšalo, postavili so prenosne seizmološke naprave, v Kobaridu je seizmološka postaja, ki je del mreže opazovalnic, tako da lahko vsak trenutek spremljajo lokacije potresa, pojasni Sivec. Izkušnje, tako pozitivne kot tudi tiste, ki so jih pridobili ob napakah, so prenesli na nove rodove. Če takrat, razen ene vaje v Ljubljani, kako ravnati ob potresu, niso bili posebej usposobljeni, imajo danes več usposabljanj in predavanj na to temo, tudi o tem, kako je v takih trenutkih potrebnega veliko stika z mediji, da ti podajajo resnične in preverjene informacije.
Če bi se potres v Posočju zgodil danes, bi tam bili gotovo bolj pripravljeni, opremljenost in izurjenost različnih služb je zaradi napredka na višjem nivoju, razmišljata ena izmed glavnih akterjev po potresu v občini Kobarid. "Glede na to, kakšna družba smo, bi bil danes največji problem izvesti evakuacijo ljudi s hišnimi ljubljenčki vred," razmišlja Sivec. Lažja pa bi bila komunikacija, ob predpostavki, da bi imeli tudi električno energijo, dodaja. "Ob dejstvu, da smo se ob višanju standarda malo pomehkužili, pa bi bilo z določenega vidika za ljudi tudi težje," še meni.

Pozitiven potres danes je veliko število turistov

Posočju že od nekdaj ni bilo prizaneseno. Vasi jim je uničila prva svetovna vojna, bombardirane so bile v drugi svetovni vojni, potresu iz leta 1976 je sledil potres leta 1998, leta 2000 je v Logu pod Mangartom zemeljski plaz terjal celo človeška življenja, leta 2004 so se spet močno tresla tla. Bovški župan Valter Mlekuž razlaga, da so bili leta 1998 skeptični, ko se je hiše le popravljalo. V vasi Čezsoča, ki je bila na bovškem najbolj prizadeta, so prepričani, da se prvič ni pravilno pristopilo k sanaciji, zato so leta 2004 objekte, ki so bili obnovljeni in niso prestali potresa, morali rušiti in zgraditi na novo.
"Niti še ni bila končana obnova po potresu leta 1998, niti še ljudje niso poplačali vseh kreditov, pa se je spet zatreslo," pojasnjuje Mlekuž. Tisti, ki so ob prvem potresu najeli kredit in prenavljali hišo, so bili v drugem potresu upravičeni do stoodstotne denarne pomoči ob prenovi. "Ljudje so to izkoristili. Res je težko, ko v nekaj sekundah izgubiš vse svoje imetje, vse, v kar vlagaš ... Ampak Bovec je danes nov." Kdor se je še posebej znašel, je ob prenovi gradil celo apartmaje, če je nekaj malega denarja primaknil še sam.
V letih ob potresu in po njem turizem, sploh poletni, v Bovcu ni bil razvit, mladi so se odseljevali. Po prenovi pa je nekdaj mesto duhov zaživelo, Bovec v poletni sezoni zdaj poka po šivih. To je še en potres, sicer pozitiven, je prepričan župan, zato krajani upajo, da bodo v prihodnje obvarovani naravnih nesreč.
V Bovcu in Čezsoči zaradi potresa še danes stojijo zidarski odri. Nekateri so obnovo začeli šele sedaj, saj so se prej bali, da se bo potres ponovil. Sicer pa so prebivalci Posočja kar navajeni na potrese, pojasni gospa iz Čezsoče, ki je pred dnevi vstala od računalnika, ko so se stresla tla: "Ljudje tukaj imamo potres v nogah, nekateri kar velikokrat tečejo iz hiše."