V časih, ko je objavljeno tudi tisto, kar se ni zgodilo, ali je objavljeno še prej, preden se v resnici zgodi, novica o tem, da je sloviti Bugatti prešel v hrvaške roke oziroma je del skupine, ki jo tako ali drugače obvladuje mladi Mate Rimac, pač ne more biti nekaj izjemnega. In vendarle je to vsaj v nekaterih pogledih izjemna zgodba, ki si zasluži nekaj razmisleka.
Mate Rimac, komaj 33-letni Hrvat, ki se je rodil v še vedno problematični, žalostni in precej brezperspektivni BiH oziroma v Livnu, je v dobrih desetih letih ustvaril podjetje, ki očitno ima tehnološko in sedaj tudi poslovno težo. Gre za navdušujočo zgodbo, ki te dni obilo polni hrvaški medijski prostor, pri čemer se zdi, da je pogosto bolj v ospredju Rimčeva nacionalnost kot pa nekatera druga dejstva. In ta so vsaj zanimiva.
Lastništvo v novi družbi Bugatti-Rimac, ki je del krovne družbe Rimac Group, je razdeljeno v razmerju 55/45 med Rimcem in nemškim Porschejem. Ta je pri prehodu Bugattija iz nemških v hrvaške roke odigral pomembno, verjetno bistveno vlogo. Toda že dejstvo, da se je tako uspešna tovarna, kot je Porsche, tudi lastniško močno povezala s skupino Rimac Group (tam ima v svojih rokah 27-odstotni lastniški delež), kaže težo oziroma tehnološko pomembnost hrvaškega podjetja, ki je šele dobro prebolelo svojo zagonskost. Mate Rimac pa je ob tem dokazal, da nima le tehnološke žilice - v ospredju so predvsem njegovi električni bolidi, kot je denimo nevera, manj pa to, da je hrvaško podjetje uspešen izdelovalec elektronskih sestavnih komponent - temveč tudi poslovno. Ni prav pogosto.
Vprašanje je, koliko lahko Bugatti koristi Rimčevi novi skupini. Gre za slavno avtomobilsko ime, ki je bilo od leta 1998 v rokah Volkswagna (VW). Ta je, tako ocenjujejo, vanj investiral vsaj milijardo evrov. Veliko, toda kljub vsemu, kar se je zgodilo VW v zadnjih letih, ne preveč obremenjujoče. Trdijo, da Bugatti in Rimac, ki bosta še naprej izdelovala avtomobile pod svojo znamko, predstavljata naravno združitev oziroma kombinacijo preteklosti in sedanjosti oziroma prihodnosti. Če vsaj približno držijo ocene, po katerih naj bi imel VW ob vsakem prodanem bugattiju veyronu in kasneje chironu nekaj sto tisoč ali celo več kot milijon evrov izgube, potem se lahko zgodi, da bo slavna hiša iz francoskega Molsheima mlinski kamen za hrvaškim vratom. Če pa se bo poroka ne le tehnološko, ampak tudi finančno dobro iztekla, potem primerjava Mateja Rimca z Elonom Muskom ni vesoljno pretirana.
Ker se je to zgodilo tako blizu nas, je bilo vse skupaj pospremljeno tudi z nekaj značilnega balkanskega nacionalnega primitivizma. "Bosanec kupil Bugatti" je bilo kar pogosto zapisano. Nepomembna podrobnost je, da Livno ni Bosna, ampak …
