Fant, ki je premagal samega sebe

Tibor Glušič je 27-letni Celjan, ki je zaradi prometne nesreče ostal invalid. V osnovni šoli ga je zanimala fizika, o tej se rad pogovarja še danes. Kasneje se je vpisal na medijsko šolo v Celju, z željo, da nekoč postane snemalec. Začel je s snemanjem porok in pogrebov, nadaljeval s prakso na Televiziji Celje. Bil je športnik. Rokomet, fitnes, nogomet. Šolanje je nadaljeval na višji šoli za medijsko produkcijo in počasi, a vztrajno stopal proti cilju, da nekoč postane snemalec. Takoj ko je lahko, je naredil izpit za avto, štirinajst dni kasneje je opravil še varno vožnjo. Vedelo se je, da on v družbi nikoli ne pije alkoholnih pijač, zato je pogostokrat ponudil prevoz. Pred njim je bila svetla in obetavna prihodnost. A leta 2011 se je njegovo življenje povsem spremenilo.

S prijateljema se je vozil skozi Kristan Vrh in takrat je s sprednjo gumo zadel v robnik, kar je bilo dovolj, da je avto s ceste odneslo v potok. Dekle na zadnjem sedežu je izgubilo življenje, Tibor je postal invalid, prijatelj na sovoznikovem sedežu pa jo je odnesel s pretresom možganov.

Spomin se je vrnil šele po petih mesecih

Tri tedne je bil v komi, dobil je hude poškodbe možganov, napovedi zdravnikov so bile slabe. Ko se je zbudil, ni govoril, sporazumeval se je le z očmi. Sprva ni prepoznal nikogar. Ingrid in Dejan Glušič, Tiborjeva starša, sta pri njem preživela 14 ur na dan. "To je bil hkrati tudi prvi preboj za bolnišnico v Celju, da je dovolila staršem ostajati dlje," pove mama. Ker je bil Tibor neodziven, se je mama z njim pogovarjala, mu brala, pripovedovala. Ali je slišal, ne ve. A kot pravi, niti ni pomembno.
Po treh mesecih so zdravniki predlagali, naj začnejo iskati dom, v katerega ga bodo namestili. Takrat se je Ingrid odločila, da se bo sama naučila, kako skrbeti zanj. V bolnišnici ga je previjala, hranila, vozila na terapije, zagotavljala mu je celostno nego. Po petih mesecih so Tiborja ob vikendih vozili domov, da bi se mu povrnil spomin. In se mu je.

Ker Glušičevi živijo v tretjem nadstropju, do katerega vodi 76 stopnic, so Tiborja sprva nosili, ko je že delal prve korake, pa so do stanovanja hodili tudi 45 minut. "A lahko povem, česa sem se, ko sem bil še odvisen od drugih, najbolj veselil? Da bom lahko šel sam na stranišče, ne da me kdo gleda. Tega sem se res veselil," iskreno pove Tibor. Največji napredek pri Tiborjevem okrevanju so naredili v Rehabilitacijskem centru Soča, opazili so njegovo željo in prizadevanje po napredku in so se mu v celoti posvetili. Tudi brez terapevtke, ki prihaja na dom, ne bi šlo. Ko je Tibor že dovolj okreval, sta z mamo začela hoditi na sprehode skozi celjski Mestni park. Na vsakih nekaj metrov je Tibor poskusil vstati z vozička. To sta počela mesece in mesece, mimoidoči so ju občudovali, kdaj tudi ogovorili. Naslednjo zmago sta dosegla, ko je Tibor prvič z berglami odšel od stanovanja do parka. Od tu je šlo le še navzgor.

Starih prijateljev ni, novi so redki

Njegovi glavni odliki sta jeklena moč in volja. Vsak drugi dan se z mamo odpravi na desetkilometrski sprehod po Celju in okolici. Hodi sam, z berglo. "Dež, sneg, sonce, vročina, to za naju ni ovira. Midva hodiva v vsakem primeru," pravi Ingrid. Kadar ni dan za sprehod, je dan za sobno kolo. Šestdeset kilometrov vsakič. Tibor ponosno pomoli listek, na katerem ima izračunano, da je od maja 2015 do januarja 2017 prevozil že nekaj več kot enajst tisoč kilometrov. Do danes, pravi, jih je gotovo že nekaj čez 15 tisoč.
Zdaj je samostojen. Vsako jutro skuha kavo, sam se obleče, umije, vsak večer si pripravi večerjo. "Povej, kaj večerjaš," ga pobara mama. Tibor pa v smehu odgovori: "Dve jabolki in mleko. Vsak večer." Humor, pogostokrat tudi na svoj račun, ga je pustil na cedilu le za kratek čas, a vrnil se je že na zdravljenju v Splošni bolnišnici Celje.
Prijatelji iz časov pred nesrečo ga le še redko pokličejo. Nove težko spoznava, pravi, da niti nima želje. "Ni boljšega, kot iti sam na sprehod ali kolo, dati slušalke v ušesa in uživati." Enega prijatelja ima, Herija, in čeprav ta živi v tujini, je tisti pravi.
In sanje? Še vedno želi postati snemalec. Veliko je pri računalniku, tega obvlada. Govori angleško in nemško. Trdo bo delal, da bo postal zaposljiv, in dal vse od sebe, da predvsem sebi dokaže, da meja ni.