(FOTO) Med prostovoljci: "Potrebujem 20 ljudi! Še eden, dva …, dovolj nas je. Gremo!"

Marina, iz Ukrajine je pribežala pred letom dni, trenutno biva v Mariboru. Nima avta. Navsezgodaj je šla na vlak do Celja, da je nekaj pred osmo uro zjutraj že stala pri dvorani Zlatorog in skupaj z več kot 500 Celjani in okoličani, ki so celjsko gesto s pridom "izkoristili", čakala, na kateri avtobus bo sedla. Dva dni prej je že kot prostovoljka pomagala preko Karitasa. "A do Vrbja, kjer je zbirališče, je težje priti brez avta. Pa še tam ne morejo toliko ljudi na en dan sprejeti in poslati na teren," je pojasnila.

Gremo v Gmajno čistit obrežje Savinje

V Celju so bili odprti za vse. Vsak, ki se je do petka opoldan prijavil, je dobil mesto na avtobusu. "Hči hodi na Gimnazijo Center Celje. Njim so po mailu poslali, da se lahko prijavijo na to aplikacijo celjske občine. In ker so naju na uradni aplikaciji zavrnili, da imajo že dovolj prostovoljcev, sva se skupaj s hčerko prijavila še midva," je opisal par. Deset avtobusov je čakalo, da odpelje prostovoljce na delovno akcijo. Metle, lopate, krtače vseh vrst za drgnjenje blata, vedra, rokavice - popolna "bojna" opremljenost. Občina in civilna zaščita sta s pomočjo donatorjev priskrbeli še nekaj zaščitnih sredstev, vodo in sendvič za vsakogar, nato so jih poslali na pot. "Saj domačini, to je gostinci, ki niso bili poplavljeni, so vse te dni sicer poskrbeli tudi za prehrano prostovoljcev. A danes bo tam takšna gneča, da jim nočemo še s hrano delati težav," so pojasnili organizatorji, ki so bili sicer že zato, ker so se na akcijo prijavili zelo mladi kot tudi precej starejši posamezniki, kar v skrbeh, ali bodo vsi zmogli fizične napore.

Sistem polnjenja avtobusov je bil preprost - dokler avtobus ni povsem zaseden, ne odpelje. Dva sta na pomoč krenila v Škofjo Loko. "Naše ponujene pomoči se je njihov župan zelo razveselil," je opisal celjski župan Matija Kovač, nadvse zadovoljen, da so se občani v tako velikem številu odzvali na pomoč. Vsi drugi so se odpeljali v občine vzdolž struge Savinje. Naš je pristal v Rečici ob Savinji. "Potrebujem 20 ljudi! Še eden, dva …, dovolj nas je. Gremo v Gmajno čistit ob strugi Savinje," je naznanil domačin. Glede na to, da se nas je kar 14 zbasalo v gasilski kombi, ki je nato odšel nazaj še po novo, enako zvrhano rundo, se nas je ob strugi zbralo precej več kot 20. Nič. Vrečke v roke in gremo, smo si rekli. Nekateri, ki so imeli s sabo od metle do lopate, so bili sicer sprva malo razočarani, da ne bodo pomagali ljudem čistit hiš. "To smo v večini že sami storili. Dlje ko blato stoji v hiši, težje je še kaj rešiti. Pa tudi logistično je težko toliko ljudi razvoziti na številne lokacije," pojasni naš gasilski šofer.

Neodprte konzerve bog ve česa

Takoj, ko smo prišli do obrežja Savinje, nihče več ni pomislil, da naša pomoč ni tako plemenita, kot bi bilo čiščenje hiš. Kdo od domačinov bi vendar sedaj, ko imajo doma polne roke dela, še imel čas broditi po goščavi in pobirati odpadke. Tudi sama razsežnost poplav se je v prepletenem, zdaj še zaradi vode povaljanem gozdu v celoti pokazala. Otroški sedež, kajak, deli ostrešja, vtičnice, gume, avtomobilski notranji blatniki, odbijači, mobilna stranišča, deli oblačil, družinske fotografije, razcefrani kavč, neodprte konzerve bog ve česa (zdaj razumem, zakaj so tako uporabne v vojski), sod, v katerem mehaniki hranijo olje, polomljene igrače in jasno plastike vseh vrst in oblik.

Četudi je pred tabo že hodil kdo s črno vrečko (teren smo si malo kradli z nadvse pridnimi prostovoljci iz Vogrskega), si za njim še vedno odkril kakšen kos. Kot gobarjenje, se je nekdo pošalil. Teren je bil namreč prepleten z vejevjem, zato smo si pot utirali vsak po svoje (mačeta bi tukaj bila zelo dobrodošla). Tu in tam je kakšna prostovoljka preprosto obtičala v blatu. Živo, Saro, pa najbrž še koga, so kar nekajkrat reševali. Tu in tam si stopil na kakšno poginulo ribo, v nosnice so na več koncih udarjale še vonjave po človeških iztrebkih.

Kako lahko pomagate pri okrevanju

Po urah takšnega, na videz precej nedolžnega čiščenja, smo bili vsi nadvse utrujeni. Morda tudi zaradi opoldanskega sonca. Morda zato, ker so bili nekoliko večji kosi odpadkov močno zariti v blato in si včasih potreboval pomoč konkretnega mladeniča, Boštjana z Ivence denimo, da je pomagal izvleči kak sod ali gumo. Ali pa zato, ker nekaj je po medijih gledati fotografije opustošenja, nekaj povsem drugega pa to videti na lastne oči. "Kdaj boste še organizirali takšno akcijo," je bilo najpogostejše vprašanje prostovoljcev organizatorjem. "Tri smo že imeli, več jih menda ne bo," je pojasnila Evelin in ljudi prijazno povabila, naj se, če še želijo pomagati, obrnejo na enotno aplikacijo Uprave RS za zaščito in reševanje.

Po vsem videnem in doživetem pa lahko mirno zaključim: ni potreben dan solidarnosti. Vsak lep jesenski dan (trenutno ne delajte gneče gradbenikom) lahko izkoristite, da se sprehodite po dotolčeni Savinjski in v dolino odnesete kak kup smeti. Če boste ob obisku še kaj dobrega pojedli in kupili, boste na eleganten način dolini dodatno pomagali pri okrevanju.