(KOLUMNA) Popoplavni dnevnik (2): Solze v Črni prebijajo robove obupa, a tudi olajšanja in hvaležnosti

Novo jutro, nov dan v popoplavni centrifugi. Prezgodaj je, odtihotapim se iz postelje, v kateri izmučen spi Bogdan. Dela od zore do mraka. Tudi danes bo ves dan prebil v Črni in pomagal odstranjevati blato in šoder iz uničenih bajt, za svoje delo bo prijel šele v nočnih urah. Potem ko so s podporno prostovoljsko ekipo počistili od vode poplavljeno skladišče družinske lekarne na Ravnah, še eno, glavno skladišče, pa jim je zalilo v Dravogradu, bo spet ves dan v Črni. Ne pritožuje(mo) se, škoda v firmi ni majhna, a hkrati ni nič v primerjavi z najbolj oškodovanimi, ki rešujejo ostanke svojih domov. Vse je relativno, a hkrati absolutno. Vse je v primerjavah in predstavah; eni jih še kar nimajo in ne doumejo, premnogi prestajajo preveč. Vode ne derejo več, a zdaj tečejo solze, kot je tvitnila Franja ondan, ko je na terenu pripravljala reportažo za sobotno prilogo. Večer si te dni v tiskani izdaji še ne utre poti do Črne, a vsi vedo, kaj smo natisnili v njem. Zdaj imajo signal, spet so lahko priklopljeni na digitalno.

Ne morem spati, čeprav sem do konca zdelana. Tudi zato se premetavam. Adrenalin mi ves čas buta, gomazi po telesu. V glavi vrelišče. Mislim na Uršo iz centra, v osnovni šoli sva obe trenirali smučanje. Prejšnjo noč, ko njen spanec ni bil blag, je na blago napisala "I love Črna. Mamo to" in to bodrilno sporočilo izobesila na balkon. Skoraj vsi nosijo majice I love Črna. Koliko napisov povsod. Z več balkonov visijo zahvale, rože prebijajo temačnost. Uršin oče, Jeti mu pravijo (ne vem, zakaj ima v Črni skoraj vsak svoj vzdevek, a tudi to je posebnost vasi), se je vrnil iz bolnišnice po kapi. Hotel je domov za vsako ceno, moral je, preveč ga je vleklo. Nekateri nočejo od doma, tisti, ki niso bili doma, pa so hoteli nazaj. Ni več prišel v isti kraj, ki ga je zapustil. Tudi on joče. Bajta je v razsulu, parket se kar noče posušiti, dviguje ga s tal, prav vse pode bo treba zamenjati. Solze prebijajo robove obupa, občasno pa olajšanja in hvaležnosti. Uršin partner Peter, gorski reševalec, je spal najmanj - zanj ni premora, ni oklevanj. Je le dolžnost, vzdržati jo je treba. Več gorskih reševalcev, tudi od drugod, je v vasi. Ker je na Koroškem toliko gorskih predelov, je gorska reševalna prepotrebna, brez nje se nič ne da. Reševalci poznajo vsako skalo, grapo, sleherno ped zemlje - tod se ni mogoče zanašati na google mapse in druge digitalne navigacije, tu šteje vsak prehojen korak, udomačen moraš biti v vsakem kotu. Menda bo moj ata - ki je, hvala bogu, v redu, in nadvse hvaležen za neokrnjeno hišo v Podpeci - danes pomagal pri Sušelnah. Eden od alpinistov bo zato nujno moral utreti še kar neprehodno pot po zajli čez reko Bistro. Nevarnosti na vsakem koraku. Plazovi, utrgane ceste, majava tla. V tej novi realnosti potrebujemo dovolilnice kriznega štaba za vožnjo po cestah. Kdaj bo sploh konec? In kaj sploh je ta konec? Povsem na začetku smo, čistem, golem začetku.

Si jemljemo preveč? Te dni smo predvsem ljudje

Prežihov rojstni dan je. Deseti avgust bi morali praznovati pri bajti na Preškem vrhu. 130. obletnica rojstva našega pisatelja je, praznovanje je odpovedano in preloženo v pričakovanju lepše jeseni. Še pred prvo jutranjo kroniko na radiu pokukam v Doberdob. Na polici v dnevni puščam nekaj (t)istih knjig, da jih lahko občasno odprem in prečitam kak odlomek. Tudi Anjine pesmi recimo. Kako čudovit tekst je napisala, (po)objavili smo ga v Večeru, vsi govorijo o njem, dotaknila se je ljudi. Že nekaj dni mi v ozadju odzvanja njena poezija. Ponavljam verz "kaj rabim? tega ni dosti. tega je ravno prav".

Kolega Tomaž, ki se je sinoči vrnil s terena iz spodnje Mežiške doline, mi je povedal, da ga je prizadelo, ko je šel po nove zgodbe. Kako zagnan in predan je. Rozmari je bila čustveno izžeta na poti iz Luč in Solčave, kamor sta se nazadnje pretolkla s Sašem. Poznam jo, ostro mehka novinarka je, dotaknejo se je osebne preizkušnje. Kakor sicer presoja z distance in vsestransko kritično, je tudi sočutna. Ob njej se te dni tudi župani zjočejo, sicer se pogosto tudi hudujejo, ker je kritična. Pisala bo portret tedna. Družine nam razgaljajo svoja življenja, mi jih objavljamo. Imamo sploh to pravico? Imamo nemara dolžnost? Kaj je res odgovorno in etično? Spet mi butajo ista vprašanja, tokrat tako neposredno. Tu in tam se nam porodi občutek skorajda slabe vesti, da si jemljemo preveč, ker smo v svojih domovih ostali na suhem. Da moramo le razumeti, ne pa riniti v hiše. A hkrati moramo opozarjati. Vseeno pa smo te dni predvsem ljudje.

Avdić je v akciji na Radiu 1 z ekipo mobiliziral množico za popoplavno humanitarno akcijo, zbrali so presunljiva dva milijona evrov. Neverjeten je. Akcij in pomoči je ogromno, kako ganljivo. Spet ta nenadkriljivi fenomen dobrodelnosti, ki ga ne doumemo, a se ponavlja. In kar je. Sestrična Zala - znanci so z Denisom prek svojih otrok - je z družino na počitnicah doma, tudi v Črni, prileteli so iz ZDA. Ob delovanju moža Marka v diplomaciji so se iz Moskve najprej selili v Peking, ki je bil po covidu zanje nesluteno težka izkušnja, zdaj pa živijo v Washingtonu. Ob vseh izzivih velemest treh celin so za nameček doživeli nedojemljivi poplavni kolaps v majhni Črni. Zdaj veljajo skoraj isti higienski ukrepi kot pri covidu, predvsem razkuževanje rok. Kot pri svincu pravzaprav.

Ni več čakalnih vrst, se šalimo

Ni mi še uspelo priti do hiše tete in strica, Bojane in Jožeta, na Pristavo, plaz pri njih menda ni tako nedolžen, kot je bilo videti. V pogonu sem, na skrajno (pre)visokih obratih, a tudi kot paralizirana. Nikamor se ne premaknem po Črni, pri vsakem znancu obstojim kot vkopana, objemamo se kot dobri prijatelji. Malo je za izreči, a vseeno veliko govorimo. Zdaj zmoremo tudi že kakšno bolj humorno. Preživetveni instinkt pač, vselej najdemo rešilni oprijem. Šalimo se, da v Črni ni več čakalnih vrst za zdravnika, nenadoma so na voljo celo specialisti. Vojska odvaža naročena zdravila s helikopterji po domovih ljudi. Prijazni, dostopni in dostojni so zdravniki z domačo zdravnico Barbaro, zdaj so še okrepili ekipe, neprekinjeno dežurajo. Kakšen privilegij v zdravstveni krizi, ki se je začasno potopila in izgubila v deročih vodah.

V vasi je bila celo Ursula von der Leyen. Predsednica Evropske komisije pri nas na koncu sveta. Kar nedojemljivo po svoje. Čr'jani malo nejeverno pogledujejo proti visoki gostji. Govorila je z mnogimi, ki so bili hkrati počaščeni - upajo, da ne zaman. Evropa je z nami, solidarna, nismo sami, sodelujemo in v oporo smo si, zagotavljata s premierjem Golobom. Pravijo nam, da je Sloveniji dodeljena pomoč več od pričakovanj, da je izdatna. Dobro, veliko je interesov in prizadevanj v evropskih političnih vrhovih, morali jim bomo verjeti. Za zdaj verjamemo.

Zato, da bodo še lipe cvetele

Gremo torej v nov dan. Že slišim prve helikopterje. Ob svitu prav telesno občutim ljubezen do naše zemlje. Bogdan se medtem prebudi in me okara, naj se vrnem spat. Obljubila sem tudi včeraj Petru, ki je v Črni v ekipi za psihološko podporo, in sem stopila tudi do njega (čudovit človek se zdi), da bom poskrbela zase. Bom, kmalu, en dan. Ko bomo tam.

Preberem izsek iz Doberdoba. Tudi v tem romanu Voranc tako lepo opisuje sonce. Prevzame me. Vsakič znova. V uteho mi je. "Od nočnega dežja oprano mesto in očiščeno ozračje sta zadihala, po drevju, na vrtovih, v cvetju na hišnih oknah in po poljih so zagoreli nešteti biseri, s katerimi so se poigravali sončni žarki ter predli iz njih en sam prečudovit biserni pajčolan …" Moral bi se začeti turistični teden. In ultra trail K24. Menda bodo Orleki, ki bi sicer nastopili to soboto. Morajo priti za spodbudo, bodritev, za vsaj nekaj poletja. Zato, da bodo še lipe cvetele in bomo šli na sprehod v gaj.