Nasilje v družini: Udarjal je besno in jo prikoval na voziček

Zdi se kot srhljivka, psihološki triler, izsek grobosti iz filma o okrutnosti, nadvladi, nadzorovanju in kaznovanju ter trpinčenju do skrajnosti. A je povsem realna brutalna zgodba o psihičnem in fizičnem nasilju nad partnerico na meji dojemljivega. (Pre)več je nasilnih medsebojnih odnosov, ki ostajajo skriti, prikriti za nepredušnimi stenami stanovanj. Zgodb iz domov, ki bi morali biti varna zavetja, ne pa nevarni prostori, iz katerih žrtve nasilnežev, običajno z otroki, prepogosto bežijo v zatočišča, največkrat v varne hiše in materinske domove.
Triintridesetletna mama pet- in štiriletne deklice iz Koroške še leto potem, ko se je končno osvobodila uničujočega terorja, težkih udarcev, ki ji jih je v eksplozijah besa zadajal mož, direktnih pljuncev v obraz in grobega potiskanja ob kričanju, ne dojame popolnoma, kaj se ji je dogajalo, do kako ponižujoče in uničujoče točke ga je spustila. Nasilni partner nikoli ni krotil jeze, ki je neprestano bruhala iz njega. Bila je tarča za izpade, vselej kriva za vse, tudi najbolj banalne reči. Utiševal je vsako pripombo. Oporekanj ni prenesel in ne dovolil. "Dušil me je, pljuval, potiskal, ravnal z mano huje kot s svinjo v štali. Če sem mu nasprotovala, jaz ali kdorkoli drug v hiši - živela sva pri njih doma -, je dobesedno znorel. Metal je vse, vsevprek, pepelnik, stole, prevračal mizo," opisuje vsakdan sogovornica, ki je (tudi) zaradi majhnih otrok ne imenujemo s polnim imenom. Odločila se je razkriti svojo izkušnjo, tudi zato, da bi kakšno žrtev nasilja opozorila na nevzdržnost razmer, ki jih sama dolgo ni sprevidela, kaj šele, da bi zbrala moč za ukrepanje. Tako kot, je prepričana, premnoge žrtve nasilja predolgo ali sploh nikoli ne.

​Bolezen kot priložnost za okoriščanje in izkoriščanje

Kot radoživo dekle se je iz Koroške preselila k njemu v Prekmurje, kjer je sprva tudi delala. Kmalu je rodila prvega otroka in se poročila ter nato ostala doma. Zakon je z bliskovito naglico postajal nočna mora, ki se je nerazumno stopnjevala do popolnega obvladovanja in nadziranja njenega delovanja, na koncu celo gibanja njenega telesa. Odnos sta prignala do absurda. Tako je razumu povsem nedojemljivo pristala in ostala celo na invalidskem vozičku, nanj je bila prikovana dve leti in pol.

​Na invalidskem vozičku obsedela, kot bi ohromela

In tako je dejansko (ob)sedela na invalidskem vozičku, kot bi miselno in čustveno povsem otopela. Ni se več trudila, da bi okrevala, zdravstvenih razlogov, zato da se je nato invalidsko upokojila, je bilo več. Nadzor nad njo je ob tem prerasel v popolno odvisnost od njegovih ukazov, v sledenje hladnemu in odločnemu diktatu, ki je vzbujal strah. "Ves čas je bil že prej tudi pri meni v bolnišnici, samo zato, da je nadziral moje okrevanje in mi ne dovoljeval gibanja, premikanja, da tako ne bi preveč napredovala, in nisem. Ne vem, kako je to sploh možno. Res se ne da razložiti. Kar sledila sem, vsemu. Niti se mi ni zdelo nič več čudno, čeprav je bilo vse še kako grozljivo. Ko danes pogledam nazaj - joj, kakšna groza. Še vedno ne razumem. Iz hiše že prej nisem smela, ni me pustil. Vedno je bil tudi kdo od staršev doma, običajno njegov oče, ki je moral nadzirati moje gibanje. Kot da ne bi bila le invalidna, ampak bi živela v zaporu brez izhoda. Dovolil mi je le, da sem šla do kuhinje v spodnjem delu hiše, kjer sem imela tudi hoduljo. Če je namreč kdo vstopil, sem se je oprijela, tako da je bilo videti, da je le opora, da se lahko še dvignem, a da hoditi pa vseeno ne morem," opisuje skorajda neopisljivo obdobje.

Pobral ji je vse dokumente

Že prej ji je pobral vse osebne dokumente, tudi plačilne kartice, razlagal, zakaj je tako potrebno in boljše, ker da je to pravi red, ki koristi vsem. Ven z njim in otrokoma se je lahko odpravila le sedeča na vozičku, pred vsemi so začeli dajati vtis, da ne more hoditi. Prevara je delovala do te mere, da so družini kolegi celo pomagali finančno pri preurejanju hiše, prilagojene potrebam invalida. K zdravnikom nato pravzaprav niti ni več hodila. Občasno jo je odpeljal v dežurno ambulanto, če se je spopadala z občutki tesnobe, simptomi, ki so bili izraz njene neizmerne stiske - ko je težko dihala, ko se ji je zdelo, da jo duši, da jo stiska v srcu. A nadziral je tudi to plat. Dopovedoval ji je, da ni "pri sebi", da paničari, da le potrebuje pomirjevalo ali antidepresiv. Nato je tudi to, da je obiskala psihiatra, izkoriščal proti njej z dopovedovanji, da zdaj pa res za nikamor ni več, da bodo vsi prepoznali, da je v resnici nora. Obmetaval jo je z opazkami, da je ne bo več nihče vzel v službo, da je z njo tako rekoč konec. S hčerkama pa se je ukvarjal, zanju dobro skrbel, kar je bila hkrati okoliščina, zaradi katere je sploh vzdržala.

​Dan, ko je odšla s hčerkama na varno

Zato je dan, ko je na prigovarjanje svoje sestre in predvsem njenega partnerja, ki sta se po prvotni oddaljenosti vključila v reševanje stiske, nenadoma odšla v vrtec po hčerki, nastopil, kot bi udarila strela z jasnega. Vzgojiteljica je hčerki zbudila iz popoldanskega spanca in ju predala materi. Nato so se z le osnovnimi stvarmi odpeljale s taksijem v Maribor. Ta dan ni nič več prepustila naključju – v center za socialno delo je klicala iz omare v sobi, da je stari oče ne bi slišal. Dogovorili so se, da jih v Mariboru počakajo in odpeljejo v materinski dom, od koder so se nato preselile v varno hišo na Koroškem. Pol leta je preživela v varni hiši, partnerju so izrekli ukrep prepovedi približevanja za tri mesece. "V varni hiši so mi res pomagali, uredili brezplačno pravno pomoč, odvetnika. Moja svetovalka me je pripravljala na samostojno življenje. Nekako smo zaživele, imele smo svoj prostor, pripravljale smo si lahko hrano. Olajšano sem spet hodila. Svetovalke zelo veliko pomagajo za večjo samozavest in samostojnost, je pa do tja dolga pot, tu je le začetek. Najprej me je bilo zelo strah, tudi ko sem bila zunaj z otrokoma. Hodila sem po skrivnih, stranskih poteh in opazovala, ali me kdo vidi. Najtežje se je otresti strahu," pripoveduje zdaj, ko že živi s hčerkama v stanovanju dovolj daleč proč. Nekdanji mož, ki že ima novo partnerico, s hčerkama ohranja stike. Njeno življenje je na novo utirjeno, a daleč od lahkega, saj so posledice pretežke in terjajo čas za predelavo, prebolevanje.

Od prepovedi približevanja do korenitejših sprememb

Nasilje v družini in/ali nad partnerjem ima več obrazov in pla(s)ti, dolgotrajno nasilje pogosto tudi nikoli ne privede do ukrepov, kaj šele do razveze, pogosto niti do klica na pomoč. Kar je in ostaja del življenja. Prepoved približevanja, izrečena začasno tudi v primeru opisane izkušnje, je samo en vidik sicer izjemno kompleksnih razsežnosti in pojavnosti nasilja. Klic policistom ob najbolj brutalnih oblikah nasilja je lahko kdaj začetek priznanja in prepoznanja ter s tem reševanja nesprejemljivih nasilnih odnosov.
Bojan Triglav, vodja policijskega okoliša v občinah Mislinja in Slovenj Gradec pri Policijski postaji Slovenj Gradec, s prispodobo ugotavlja, da so policisti v obravnavah nasilja, ko se odzovejo na klice žrtev, svojcev ali drugih in vstopajo v domove, lahko le gasilci trenutnih razmer. "Pristopimo in lahko nakažemo smeri, kako in kam, a pot je potem še dolga. Največ je odvisno od žrtve same in tega, kaj in koliko nato naredi."
Najtežje je priti v hišo in v temelju obravnavati kršitev javnega reda in miru, ki preide v nasilje oziroma to že kar je, o izkušnjah in preizkušnjah razlaga Bojan Triglav, ki je v policiji že vse od leta 1991. "Če primere že poznam, mi je lažje, ker sem že prej zbral informacije, kot če kam vstopamo na novo. Kar nekaj je namreč ponavljajočih posredovanj zaradi nasilja v družini. Problem je, da je treba hkrati pristopati na primeren način in se ob prvenstveni zaščiti žrtve, ki ji je treba najprej zagotoviti tudi varno okolje, odločati hkrati hitro in učinkovito. Žrtvi je treba vsakokrat dati verodostojnost, občutek, da lahko nate računa, da je slišana. Sploh težko je, ko veš, da posredovanje ni le posledica dogodka enega večera, temveč je zgodba, ki se vleče," opisuje.

Velik poseg v človekove pravice

Pri posredovanjih sicer pogosto pogreša informacije sosedov, ki nemalokrat reagirajo, kot da se v resnici nič ne dogaja, ne povedo, kar vedo, slišijo, vidijo. "Kup stvari bi lahko povedali prej, da bi nam olajšali ravnanja, pomagali v postopkih. To je toliko bolj pomembno, ker želimo s pomočjo informacij iz okolja zadevam priti do dna. Z ukrepom prepovedi približevanja namreč korenito posegamo v človekove pravice in svoboščine, in v končni, korektni odločitvi se mi zdi, da moraš ne nazadnje prepričati tudi sebe. Storilci se na ukrepe odzovejo različno, odvisno tudi od stanja, v katerem so. "Če je vmes še alkohol, so pogosto arogantni, poveličujejo probleme na strani žrtve in zmanjšujejo težo lastnih dejanj. Včasih pa ugotovimo, da je prihod policije, uradnega represivnega organa, kdaj tudi koga streznil – redko, a vendarle. Ko si ob tem trenutku rečejo, kako daleč so prišli, kako so zašli."

Teža ljubosumja in premoščanje sporov

Niso pa redke niti izkušnje, ko se ženske, ki še vedno prevladujejo kot žrtve, iz začasnih umikov naposled vrnejo domov in skušajo premostiti spore in rešiti zvezo, družino. Da je vse treba pretresati z več vidikov in da nikoli ni vse črno-belo, temveč se morata oba partnerja vprašati po vzrokih za nevzdržne in nasilne odnose, poudarja 47-letna sogovornica iz okolice Maribora. Velik del vzrokov, tudi krivde za sprva neznosno življenje v svoji drugi partnerski zvezi pripisuje sebi.
Imela je namreč izjemno slabo izkušnjo iz prvega, 18 let trajajočega zakona, v katerem je rodila sina in hčer in v katerem jo je partner varal, čeprav prevare ni slutila. "Še huje je bilo, izkazalo se je, da me je mož že tri leta, preden sem izvedela, varal z dobro družinsko prijateljico. To me je pretreslo, nisem mogla preboleti. Bila sem na tleh, potrta, ponižana. Bilo je neznosno. Poskušala sem celo storiti samomor, pojedla sem preveč tablet. Čisto sem bila obupana, škodila sem predvsem sebi. V nov odnos s sedanjim partnerjem sem vstopila izredno ljubosumna, nisem se mogla otresti občutkov po prevari." Ljubosumje se je stopnjevalo, razpredala je teorije o novi prevari. Časa zanje, s tem ko je bila brez službe, je imela še več.

​​Običajno pometajo pred drugimi pragovi

Skoraj eno leto sta nato s sinom, preden se je odločila vrniti k možu, živela sama, oddaljena, v najemniškem stanovanju. Sin je hodil v vrtec, živela sta relativno mirno. Stike z očetom je ves čas imel. Trudila se je povrniti zaupanje, postopno pa se vrnila k njemu. Zanosila je in pri 45 letih rodila hčerko. Povratek v razmerje, prej polno obtoževanj in nenehnih prepirov, ni bil lahek, veliko je ostalo tudi strahu. Ni bilo enostavno, tudi zaradi očitajočih pogledov sosedov, ki premerjajo, obsojajo, ne. "Sosedje običajno raje pometajo pred drugimi pragovi kot pred svojim," doda.
V odnosu zdaj napredujeta, se pa morata za to oba zelo truditi, ocenjuje pomirjena. Da sta lahko skupaj, morata vlagati veliko napora, tedenski pogovori s terapevtsko so v veliko pomoč in brez teh si težko predstavlja vidnejši preobrat na bolje. "Zdaj že lahko sediva za mizo in se pogovarjava. Redno hodiva na terapije v Maribor, v družinski center Mir za pomoč družinam v stiski, kar nama obema zelo koristi. Zelo mi je hudo, da sem izgubila toliko časa v življenju. Ko gledaš nazaj, se zdi brez zveze, a sproti nekako ne moreš drugače, ne znaš. Najbrž je moralo biti tako, da sva s trudom in voljo začela urejati stvari in da zdaj lahko rečem, da končno živimo kot družina. Je pa zato sin plačal kar visoko ceno, tudi to zdaj vem."
Pogosto je treba tehtati ceno za vztrajanje ali za odhod, ni pa ni cene, ki bi jo kdorkoli v odnosih, zlasti intimnih, moral plačati za trpinčenja, poniževanja in jemanja dostojanstva.