Fanta sta jokala in spraševala, zakaj, zakaj, se spomni Tamara Raftović Loštrek. Bil je oktober lani in ravnokar so v centru mesta izstopili iz avtobusa, da so zbežali pred opitimi napadalci, ki so fanta iz Maroka na avtobusu z udarci poškodovali do krvi. "Ko sem šla do voznika avtobusa in ga prosila, naj ustavi avtobus in pokliče policijo, je rekel, da tega ne more narediti, ker ni postajališča.
A najbolj grozljivo je bilo, da ni nihče na polnem avtobusu odreagiral," pripoveduje v prostorih Slovenske filantropije, kjer dela. Ko je kot prostovoljka delala v azilnem domu v Logatcu, se spomni, kako je opit moški verbalno napadel dva fanta iz Eritreje. "To so zelo slabe izkušnje," pojasni in doda, da so lani jeseni poklicali policijo, ki je hitro prišla in ukrepala ter jo nato tudi povabila, da je potrdila istovetnost napadalcev na avtobusu. "Tudi ženske pripovedujejo o slabih izkušnjah," doda. Našteva vlečenje za lase, o čemer ji pripovedujejo ženske iz Eritreje, Konga in Kameruna, grde poglede, posmehovanje, rasno profiliranje, ki ga izvajajo varnostniki v trgovinah, pa tudi verbalne napade. "Ženskam je še posebej težko, če so skupaj z otroki, saj jih ti nato sprašujejo, zakaj se je zgodilo, kar se je," pravi Tamara Raftović Loštrek.
Škarje na vratu in želja po šolanju
"Težko sodim, ali je izrazov nestrpnosti več. Morda si nekateri bolj upajo svoje izključevalne ideje izraziti," opozori Živa Gabaj iz Slovenske filantropije pred prehitrimi zaključki. "Dejstvo pa je, da nam ljudje povedo za več primerov nestrpnosti, in možno je, da je teh tudi dejansko več. Zagotovo pa prej za toliko incidentov nisem slišala." Doda, da sama ljudi nikoli ne vpraša, zakaj so pribežali ali kako so se znašli v Sloveniji, saj gre lahko za intimne in travmatične zgodbe. "Pomembno je, kako se ljudje počutijo, kako se počutijo zaradi ravnanj drugih," poudari. Med druženji, ki jih organizirajo, se pogovarjajo o različnih družbenih vzorcih obnašanja, pogostokrat o večji zadržanosti ljudi v Sloveniji, ki ni nujno izraz nedobrodošlice in nenaklonjenosti. "Ženske nam rečejo, da si želijo, da bi se večinskemu prebivalstvu pojasnilo, da ni potrebe po predsodkih in da ni z begunci ali migranti nič narobe. A rahljati predsodke je težko. Slabe izkušnje pa ženske potisnejo v stisko, nekatere se zato dodatno osamijo, saj nočejo tvegati še ene slabe izkušnje. Spet druge pa se ne pustijo prestrašiti," pove Živa Gabaj.
"Želim si, ko se bomo vrnili domov, da bi lahko s seboj nesla vtise in spomine, da je Slovenija dobra in prijazna država"
Višje kazni, če je namen širjenje nestrpnosti
Na policiji pojasnjujejo, da zakon o varstvu javnega reda in miru predvideva višje denarne kazni, če je namen nezakonitega ravnanja zbujanje narodnostne, rasne, spolne, etnične, verske, politične nestrpnosti ali nestrpnosti glede spolne usmerjenosti. V takih primerih se storilec kaznuje z vsaj 835 evri. A policija ne vodi statistik glede na status žrtve ali njene druge osebne okoliščine, saj, pravijo, za to ni zakonske podlage.
"Policija se ne opredeljuje do (ne)ustreznosti posameznih zakonskih določb," dodajajo. Prav na nezadostnost sedanje ureditve je Slovenijo že nekajkrat opozorila evropska komisija proti rasizmu in nestrpnosti Sveta Evrope, ki opozarja, da morajo države zbirati primerno anonimizirane podatke, da se omogočita zaznava in nato odpravljanje diskriminatornosti ali sistemskega rasizma. Na policiji sicer pravijo, da "porasta prekrškov ali kaznivih dejanj, storjenih zaradi diskriminacije zaradi barve kože ali vere, ali ravnanj iz sovraštva, ker je storilec predvideval, da je žrtev begunec ali migrant, ne beležimo". Opozarjajo pa, da je "z razvojem spletnega okolja in družbenih medijev mogoče opaziti okrepljeno izražanje sovražnih stališč, žalitev, kompromitacije, diskriminacije, zaničevanja posameznikov in skupin". Statistika o prekrških, ko so policisti izrekli sankcijo, kaže, da je prišlo do rahlega porasta ugotovljenih kršitev - lani je bilo obravnavanih 53 prekrškov zbujanja nestrpnosti, kar je pet primerov več kot leta 2017 in sedem primerov več kot leta 2018. A na policiji pravijo, da te številke "ne predstavljajo odstopanja od trendov".
Iz Slovenije bi rada odšla z dobrimi izkušnjami
"Ne vem, zakaj se to dogaja. Morda, ker ljudje slišijo in zamerijo, da smo tu, da dobimo nekaj denarja, subvencijo najemnine," pove mama iz Iraka, ki je v Sloveniji s hčerkami, sinovi in možem leto dni. Skrbno urejena je najprej nežno pozdravila in previdno izrekla nekaj vljudnostnih stavkov v slovenščini. Nato je s pomočjo prevajalke opisala, kako je moški srednjih let nanjo začel kričati na avtobusni postaji, kaj počne v Sloveniji tako oblečena.
Poskušala mu je povedati, da ne govori dovolj dobro slovensko, a bilo jo je strah, in ko je prišel prvi avtobus, je zbežala nanj, četudi je bila namenjena v drugo smer. "Morda pa se to zgodi tudi zaradi hidžaba, ne vem," doda. Vsak dan pelje najmlajšega sina v vrtec, mož in starejši sin sta bila prav tako že deležna nesramnih opazk v trgovini, da nimata kaj iskati v Sloveniji. "Želela bi si, da bi ljudje razumeli, da, ko bo mogoče in bo naša država mirna in varna, se želimo vrniti tja in se bomo vrnili. Tu sem, kot bi prišla na obisk. In želim si, ko se bomo vrnili domov, da bi lahko s seboj nesla vtise in spomine, da je Slovenija dobra in prijazna država. Ker veliko ljudi je prijaznih, ne gledajo nas vsi grdo," pravi in doda, da je hvaležna za vse dobre izkušnje, prijazne poglede in pomoč.
