Sestavljanke poznamo vsi, ki v otroštvu nismo trpeli pretiranega pomanjkanja in smo jih, dokler se niso pojavile na naših trgovskih policah, kot darilo dobili iz Nemčije ali Avstrije. Dokler se vsi kosi sestavljanke ne namestijo na točno določeno mesto, slika ni popolna, in ko jo sestavimo do konca, postane sestavljanka pravzaprav nezanimiva in jo kot takšno tudi odložimo. Pogosto za vselej! Tudi z grškimi in rimskimi mozaiki je bilo tako. Le da so se mnogi – nasprotno od kartonastih sestavljank – ohranili do današnjih dni.
Sam sestavljam sestavljanko v javnem sektorju, ki sliši na ime prosveta, že več kot 30 let. Počasi sem jo sestavil skoraj do konca. Slika žal ni lepa. A takšna je. Morda tudi zato, ker sem, žal, za takšno, torej nič lepo sliko, kriv tudi sam. Kriv pa sem zato, ker sem se premalokrat uprl enoumju, ki zadnje čase prerašča v maloumje in grozi, da bo dokončno prevladalo kot – brezumje!
Bajeslovni Prometej bi se zgrozil, če bi uvidel, da bi bilo njegovo pogumno dejanje danes, ko se človeštvo potaplja v mrak, kaznovano s še hujšo kaznijo kot tisto, ki mu jo je naložil Zevs. Novodobni "Zevsi" bi ga namreč danes vklenili v – še ena groteskna primerjava – pedagoške okove! In vse preveč je danes "orlov" in drugih mrhovinarjev, ki bi se vsak dan hranili z njegovimi jetri
Pa tudi sodobnih Heraklejev, ki bi ga (Prometeja namreč) prišli osvobodit, žal ni več. Odšli so. Najbrž na all-inclusive počitnice. Ali pa so odšli v - realni sektor. Kdo ve?
Da ne bom preveč zagoneten – o prosveti namreč razmišljam. Že sama beseda – prosveta – v sebi nakazuje etimološki pomen izraza. Prosvetliti nekoga, mu pokazati Luč (Lepoto in Resnico … kot v svojem zadnjem sonetu iz prve zbirke, Soneti, nadaljuje tudi naš pesniški velemojster Milan Jesih), pomeni pedagogu življenjsko poslanstvo. Poklic (biti "poklican").
Ko te, kot pedagoga in človeka, pretrese, da več kot polovica (je morda bolj prav, če napišem dve tretjini) zaposlenih v prosveti opravlja svoj pedagoški "poklic" zaradi kariernih kljukic in napredovanj – je spoznanje tako trpko, da se žolča, ki sili v grlo, preprosto ne da več ustaviti. In ta žolč počasi, a vztrajno uničuje tisto, kar pedagogu služi kot "ščit in meč". To so njegove glasilke, ki dajejo glas!
Glas, ki bi se moral dvigniti, odločen, jasno artikuliran in glasen, k uporu proti bebavim, v največji meri samim sebi namenjenim in zveličavnim projektom, ki jim – v mraku svojih kratkovidnih in zamegljenih percepcij – ponižno in poniglavo prikimavamo ter na tak način sklanjamo glave in z njimi tudi hrbtenice!
Glas, ki bi se moral dvigniti proti lenobi resornega ministrstva, ki v duhu dnevno menjajoče se politike skrbi samo še za lastne karierne kljukice in napredovanja (vključno s podsistemi direktoratov in inšpektoratov, ki so – to je več kot očitno – sami sebi namen) in ki je že zdavnaj zamenjalo (ministrstvo namreč) resničnost z digitalno virtualnostjo in do koder ta isti glas – pedagogov, ki jim je še vsaj malo mar za obupno stanje – sploh več ne seže!
In nenazadnje glas, ki bi ga jaz sam rad slišal – ob naslednji stavki v pedagoški sferi – takrat, ko bo treba, ob zahtevah za povišanje plač, nujno pristaviti še enakovredno noto vsebinskih sprememb sistema, ki mu služimo!
Vsebinskih sprememb pa ne bo tako dolgo, dokler bomo – v živo (na "študijskih srečanjih") ali, kar je še bolj simptomatično, na "izobraževanjih" na daljavo – primorani spremljati omalovažujoč, podcenjujoč in ponižujoč nivo vsebin, s katerimi nas želijo "izobraževati" tudi takšni, ki se kitijo z nazivom magister/magistrica - ob tem pa jim je raba drugega sklona slovenskega jezika španska vas. Da o uporabi tujk (tako v pisni kot v govorni obliki) niti ne govorim.
Zame je naravnost srhljivo spoznanje, kaj pravzaprav povprečni slovenski vzgojiteljici predstavlja največji stres v njeni poklicni karieri. To zagotovo ni problematika, opisana v prejšnjem odstavku, pač pa - kam in kako bo v naslednjem šolskem letu umestila omare in mize v igralnici! In pristavim še en košček k sestavljanki.
O vsesplošnem razpadanju etičnih in moralnih vrednot, ki se iz dneva v dan kaže v vsej svoji srhljivi obliki in katerega hitrosti niti več ne dojemamo povsem – ne bom govoril. Globoko se je ta razpad, žal, zalezel tudi v naše, pedagoške vrste.
Razumnemu in dovolj občutljivemu je dovolj, da od časa do časa odpre medije, preseje informacije skozi tri osnovna sita – s katerimi je (oziroma bi moral biti) opremljen sleherni pedagog. Pa ne samo pedagog! Vsak človek! In ni treba višje matematike, da spozna, kako rapidno propadamo, ne zgolj kot družba, pač pa vse bolj očitno tudi kot civilizacija.
Premalo so glasna in jasna sporočila ter opozorila tistih strokovnjakov, ki so "neposredno zadolženi" za naš resor. Ne bom govoril o Ranku Rajoviću, Marku Juhantu, Vesni V. Godina, Leonidi Zalokar, Zdenki Zalokar Divjak. Če človek/pedagog ni prelen (ali nesposoben) poiskati informacij – nenazadnje živimo v zaključku prvega kvartala 21. stoletja (stoletja, ki ga imenujemo stoletje informatike, informacijske tehnologije in informacij, dosegljivih dobesedno na klik) - potem se zlahka dokoplje do spoznanj, ki jih je morda v sebi že zdavnaj prepoznal, a jih do tega trenutka ni znal pravilno ubesediti.
Imam to smolo (ali pa srečo - ne vem, kako naj svoje "stanje" imenujem), da je njega dni po teh krajih lomastila tudi Marija Terezija, ki je uzakonila tudi osnovno šolstvo. Osnovna šola pa človeka, če ni ravno preveč zahojen, nauči tudi brati, pisati in računati. Vsaj v osnovi! Pa še o barvah ga – skladno s splošno konvencijo – nekako pouči.
Pa še eno smolo (ali srečo - ne vem, kako naj svoje "stanje" imenujem) imam, namreč, da sem kljub prihajajoči "jeseni svojega življenja" preveč radoveden. In zato berem (namesto da bi nakupoval na spletu, gledal turške telenovele, hodil na nedeljske čajanke ali pa popival ob lokalnih šankih) in iščem informacije na svetovnem spletu.
Pa me vsake toliko "prestrelijo" tudi Anton Komat, Krešimir Mišak, Boštjan Videmšek, Janis Varufakis, Tomo Križnar, Erling Kagge (v knjigah), na spletu pa še prof. John Mearsheimer, Noam Chomsky, Douglas Macgregor, Scott Ritter, Jeffrey Sachs, Jacques Baud in drugi, ki v enoumju, ki gazi po planetu, še niso izgubili kompasa in tistih etičnih in moralnih vrednot, katerih sem se dotaknil v uvodu.
Najverjetneje ima prav tudi naš največji filozofski izvozni uspeh, Slavoj Žižek, ki v svoji knjigi z naslovom Poskusiti znova, spodleteti bolje nakazuje pot naravne dialektike, v katero smo kot civilizacija zašli. In mi pomagajo sestavljati sestavljanko!
Ko v sredo besnega viharja dvomov, protislovij in silovitih razočaranj, ki jih doživljam v zadnjem času – v mraku prosvete – postavim samega sebe, ne morem mimo resigniranega spoznanja, da ne znam, ne zmorem, ne želim in nočem več sodelovati v pogromu še enega vitalnega resorja, ki etablira državo kot institucijo! K temu me vodijo tako strokovne kot tudi in predvsem občečloveške premise, ki sem jih zagovarjal vse življenje. Niti misel, da v tem razmišljanju nisem sam, mi v tem trenutku ni ne v pomoč ne v tolažbo!
Zdravstvo je tako rekoč v razsulu. Zdaj se ista zgodba obeta - in že kaže - tudi v vzgoji in izobraževanju. Pa to ni samo neka moja fikcija. O tem se da prebrati v dovolj resnih strokovnih ali pa poljudno-strokovnih člankih, dosegljivih že v dnevnem časopisju.
Na fakultetah imamo otroške vrtce, kjer že skoraj vse stvari namesto študentov urejajo njihovi starši. V vrtce, ki so se do nedavnega kazali kot zadnji zdrav segment omenjenega resorja, pa bi radi uvedli fakulteto (v mnogih pomenih tega izraza!). Osnovne šole bodo pa, vsaj tako se zdi, namesto ravnateljev, ki bi morali (včasih namreč so) predstavljati vrh pedagoške piramide, vodili in upravljali - dobro plačani advokati!
Ob tem pa imamo v vrtcu čedalje več otrok, ki ne dosegajo splošno prepoznavnih in veljavnih standardov in nivojev, tako na intelektualnem kot tudi na socialnem področju. Kognitivne sposobnosti otrok upadajo tako hitro (to niso moje ugotovitve, pač pa na to kažejo raziskave prej omenjenih strokovnjakov s tega področja), da jih ukrepi, ki sledijo s polževo hitrostjo, sploh več ne utegnejo sproti zaznavati, kaj šele z ustreznimi programi in dodatnim kakovostnim izobraževanjem regulirati. Že samo če pogledam v svoj vsakdanjik, lahko temu suvereno pritrdim! Ko k tej sliki dodam še narcisoidne starše (žal jih je vse več), ki želijo skozi svoje parcialne interese močno posegati tudi v dnevno rutino vzgojno-izobraževalnega procesa (kar se je zgodilo tudi že v našem zavodu), je slika sestavljanke sestavljena dokončno.
In floskula Otroku prijazen vrtec me, žal, več ne prepriča! Ta isti vrtec namreč ne bo mogel biti več dolgo "prijazen do otrok", ker je postal skrajno mačehovski do zaposlenih. Zato o naslednji floskuli o "zadovoljnih zaposlenih" na tem mestu niti več ne bom nadaljeval. Preveč boli – zato!
V tem sistemu, ki bi ga nekateri še vedno radi poveličevali, nismo vsi enaki. Nismo bili, nismo in tudi nikoli ne bomo! Zato je bil moj izstop iz sindikata krovne institucije kakor tudi sindikata zavoda pred dobrima dvema letoma več kot upravičen in legitimen. Bil je nujen!
Kam so se izgubile besede ruskega učitelja in pedagoga Antona Semjonovića Makarenka ("Samo vzgojen vzgojitelj lahko vzgaja!"), ni več vprašanje. Dejstvo je, da so se izgubile. Pa ne samo zato, ker je bil Makarenko Rus in je v družbi, v kateri živimo, takšno poreklo že skoraj prepovedano – kaj šele upoštevano. Dejstvo je, da so se izgubile že v osnovni celici socializacije – v družini!
Tudi Janez Bitenc bi se zagotovo obrnil v grobu, ko bi slišal "jagodni izbor" otroških pesmi, ki jih prevečkrat zavrtimo otrokom ob "rajanju ob rojstnem dnevu" (tudi sam se ob tem posipam s pepelom in obvezno, nujno, dodam še stari latinski pregovor, ki pravi: "De gustibus non est disputandum." ("O okusih se ne da razpravljati.")
Ker sem dovolj socialno občutljiv in ker mi čustvena inteligenca ni tuja, precej dobro vem, kakšnih opazk sem lahko deležen, ko bo moje razmišljanje objavljeno na straneh dnevnih časopisov. A obenem bi želel "potolažiti" morebitne pretirano zaskrbljene: za kakršno koli mnenje mi je v tem trenutku prav malo mar!
Teh misli nisem napisal ne kolektivu ne odhajajoči ravnateljici. Napisal sem jih zase! Zato, ker je to moja človeška pravica! In še zlasti zato, ker je to moja pedagoška dolžnost! Čeprav se že sedaj zavedam, da je vse skupaj "bob ob steno".
Dejan Kalan, pomočnik vzgojiteljice v vrtcu Črešnjevec/Leskovec pri OŠ dr. Jožeta Pučnika Črešnjevec
