Po mukotrpnem spremljanju nogometnega prvenstva Uefe po TV (drugega takrat skorajda ni bilo na sporedih) sem opazil, da so ob začetkih posameznih tekem igralci, trenerji in navijači na tribunah s ponosom peli svoje himne. Petje je bilo veličastno in je ob vihranju zastav še poudarilo simbole držav, ki so nastopale. Skratka: vzdušje in pripadnost svojemu narodu sta bila več kot izpolnjena, saj so bile izvedbe himen pospremljane tudi z bučnimi aplavzi. Podobno je tudi na drugih mednarodnih športnih prireditvah, kjer športniki in navijači z navdušenjem prepevajo svojo himno – tudi slovenski.
Sedaj pa primerjajmo slovenske državne proslave oziroma tiste prireditve, kjer je izvajanje državne himne - Zdravljice - obvezno. To velja tudi za Prešernovo proslavo v Cankarjevem domu. Vsi prisotni vstanejo. Molče, brez kakršnega koli izraza na obrazu zrejo v tla in čakajo, da himna izzveni. Prireditev je videti kot komemoracija! Redki so, ki ob izvajanju himne zraven prepevajo. Najsvetlejši primer je predsednica države Nataša Pirc Musar, ki se edina zaveda vsebine in funkcije državne himne. Seveda ne smem pozabiti tudi slovenskih športnikov, ki pojo ob izvedbah državne himne.
Predlagam, da se vsi prisotni na uradnih proslavah odzovemo tako, da pojemo himno skupaj z izvajalci (ali s posnetkom). Ob koncu pospremimo državno himno z aplavzom, saj edino tako lahko potrdimo, da smo na svojo unikatno himno ponosni!
Ali smo res tako zavrt narod, da se svoje lastne himne sramujemo in ne uvidimo njenega pomena in poslanstva? "Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat' dan!"
Mitja Gobec, Ptuj
