Z vsakim dnevom, ki bo minil v znamenju stopnjujočih se ukrepov proti širjenju koronavirusa, se bo vse bolj postavljalo vprašanje, kako in koliko lahko virus poškoduje tudi naše denarnice. Epidemija je sicer v prvi vrsti res zdravstveni problem, vendar spopadanje z njo ustvarja celo vrsto drugih nezdravstvenih problemov. Gre za probleme oskrbe prebivalstva, gospodarske probleme in seveda tudi finančne težave. Celotni družbeni podsistemi so ogroženi in v takšnih razmerah hitro zavladajo strah, panika in nervoza, ki zadeve še poslabšajo in lahko povzročijo veliko in prekomerno škodo. Zato se pojavlja kar nekaj dilem glede smotrnosti drastičnega prekinjanja ekonomske aktivnosti podjetij in prebivalstva, saj tudi epidemija revščine ni nedolžna zadeva.
Če se o teh vprašanjih še 14 dni nazaj ni veliko razpravljalo, so danes v središču zanimanja odločevalcev. Po prvem šoku, ko smo vsi preštevali okužene, zbolele, respiratorje in postelje na intenzivni negi, se je pričelo preštevanje ogroženih podjetij, zavodov, društev, družin in posameznikov. Jasno je postalo, da brez državne intervencije ne bo šlo. Vlade, centralne banke, vodstva podjetij, bank in zavarovalnic po vsem svetu mrzlično preračunavajo, koliko nas bo epidemija stala in kako ukrepati, da si z ukrepi dolgoročno ne povzročimo dodatnih stroškov. Nemci so teden nazaj pričeli z napovedjo 350-milijardnega paketa pomoči gospodarstvu, danes že govorijo o neverjetnih 1200 milijardah evrov ali 30 odstotkih nemškega BDP. Tudi pri nas je minister Počivalšek pričel z napovedjo milijardnega svežnja ukrepov, danes pa že govorimo o treh in več milijardah in prepričan sem, da bo ta številka še naraščala vsaj tja do deset ali petnajst odstotkov BDP, kar pomeni od štiri do sedem milijard evrov.
Bivša vlada pod vodstvom Marjana Šarca je na svoji zadnji seji sprejela predlog dveh interventnih zakonov, ki zasledujeta vsaj dva cilja. Prvi je ohranitev delovnih mest v podjetjih, ki bodo zaradi posledic epidemije soočena z zmanjšanim obsegom poslovanja. Drugi cilj pa je ublažiti negativne učinke, ki bodo nastali, če bo delavcu odrejena karantena, delo na domu pa zanj ne bo mogoče. V petek, 20. marca, je državni zbor sprejel zakon o interventnih ukrepih na področju plač in prispevkov (ZIUPPP) in zakon o interventnem ukrepu odloga plačila obveznosti kreditojemalcev (ZIUOPOK), ki bosta pričela veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS (predvidoma 28. marca). Že pred tem se je pričela živahna javna razprava glede predvsem prvega interventnega zakona, njegovih rešitev in finančnih učinkov, ki je postajala iz dneva v dan bolj vroča, saj so tudi ekonomski problemi, ki jih je povzročila epidemija, postajali vedno večji, bolj otipljivi in grozeči. Že hitro po sprejemu zakonov je postalo jasno, da zakona ne bosta zadostovala, saj ne naslavljata najbolj ogroženih gospodarskih subjektov, torej tistih, ki so ostali popolnoma brez prihodkov, in samozaposlenih, hkrati pa ne dovajata nove likvidnosti v sistem za tiste, ki nujno potrebujejo premostitveno financiranje. Prav tako pa ZIUPPP pred odgovorne osebe v podjetjih postavlja veliko oviro z zahtevo, da za vse zaposlene, ki bodo na podlagi zakona vključeni v sheme začasnega povračila stroškov plač, jamčijo, da bodo ostali zaposleni v podjetju še vsaj šest mesecev po koncu učinkovanja teh shem.
Hkrati je takoj treba pričeti z drugim paketom ukrepov, ki bo dopolnil obstoječe in odpravil njihove luknje
