Pa pustimo za trenutek ob strani Pahorjevo moralno in politično odgovornost ali neodgovornost glede udeležbe na retuširanih ali neretuširanih pasjih procesijah kot tej decembrski v Kočevski Reki. In neglede na to, da je slavnostni govornik zapornik. It’s a free country. Svobodna dežela smo.
Pomudimo se za začetek pri tako rekoč protokolarnem opisu dogodka, zapisanem na kuliseriji proslave: "Dan [17.12.1990, op. MC], ko je prvič zadišalo po slovenski vojski."
Aha. To so te ljudske politične metafore. Kako diši SV? Ne vem. Povohal sem samo nekoč JLA. A kakorkoli, takrat je tako govoril Peterle, dandanes pa jih stresa Šarec. Očitno se obnese. Jezik za vse čase. Stil za vse režime.
Ampak ta slogan teritorialcev v tranziciji me v bistvu spominja na znameniti stavek, ki ga v Apokalipsi zdaj od Coppole izreče podpolkovnik Kilgore (Robert Duvall) po helikopterskem napadu z Wagnerjevimi Valkirami na vietkongovsko vas: "I love the smell of napalm in the morning!"/Ljubim vonj napalma zjutraj.
No, to.
Proslava tako imenovanega prvega postroja - pa ne samo letošnja, o kateri je na blogu in Fokuspokosu pisal Boris Vezjak - ima še skoraj več umetniških ali vsaj estetskih implikacij kot pa političnih.
Po vrsti.
Postopek radiranja rdečih zvezd je v bistvu marketinška poteza. Spomnimo se (namišljene) afere z Lidlovim radiranjem križev na fotografijah belih cerkvic na embalaži grškega jogurta.
V tem smislu se mi radiranje rdečih zvezd ne zdi nerazumljivo, čeprav tega načeloma ne odobravam. Ker temelji na predpostavki, da bodo današnji potrošniki slovenske samostojnosti enako nonšalantno spregledali omalovaževanje dotičnih simbolov
