Melita Forstnerič Hajnšek
Od samih začetkov je bil zapi san svetovni karieri. Sedem desetletij je Milko Šparemblek že na odrih Zagreba, Ljubljane, Pariza, Lizbone, New Yorka, Aten, Bruslja, Ria de Janeira, Londona, Lyona, Verone ... Kot koreograf, dramaturg in režiser je v petinštiridesetih gledališčih sveta postavil 150 baletnih, opernih, celo dramskih predstav. Tudi na filmu in televiziji je pustil neizbrisen pečat. Je ena največjih avtoritet sodobnega plesa v mednarodnih razmerjih. Njegove inovacije v vrtincu plesnogledaliških iskanj bi lahko poimenovali kar šparemblekovsko plesno gledališče. "Njegov izvirni slogovni izraz je tako samosvoj, da ga ne more opredeliti nobena plesnoteoretična ali plesnozgodovinska oznaka," so zapisali v utemeljitvi Prešernove nagrade. Ni prva, ki jo je prejel v Sloveniji, je tudi prvi dobitnik nagrade Pia in Pine Mlakar, pa tudi nagrado Prešernovega sklada je dobil leta 1987. Je tudi prejemnik uglednih hrvaških nagrad, kot so Tito Strozzi, Marul, Vladimir Nazor za življenjsko delo, red Danice hrvaške ...
Rodil se je na Prevaljah 1928. leta. "Saj niti ne vem natanko, od kod smo prišli. V zadnji vojni so zgoreli vsi naši družinski albumi in zapiski. V Zagreb sem prišel že kot otrok, oče je bil uslužbenec pri Juliusu Meinlu. Rodil sem se na poti, na Koroškem. Sicer sta mama in oče po rodu iz Cerknice, ob tistem čudežnem presihajočem jezeru sta rasla, kjer so se ribe sušile na podstrešjih skupaj s šunkami," mi je v intervjuju v seriji Zagrebški Slovenci razlagal v Slovenskem domu v Zagrebu pred trinajstimi leti.
Kot deček je v četrtem letu doživeli hudo nesrečo in skoraj izgubili nogo. Potem je svoje telo natreniral z atletiko. In 19-leten že začel bleščečo baletno pot. "Imel sem strašno poškodbo noge, čezme je zapeljal voz v Rajhenburgu. Mladi nadarjeni zdravnik me je rešil z več operacijami. Z atletiko sem telo spet spravil k sebi. Zelo mi je pomagalo kasneje pri baletu," je povedal.
Najprej je študiral v Zagrebu primerjalno književnost in slovanske jezike. Hotel je biti profesor, a časi so bili težki in je statiral v HNK v Zagrebu. Balet ga je fasciniral, pustil je študij in se učil klasičnega baleta pri znamenitih hrvaških plesalcih in pedagogih Ani Roje in Oskarju Harmošu. Leta 1948 je postal stalni član Baleta HNK. Že leta 1953 je kot mlad štipendist odšel v Pariz, kjer je plesal tudi v nočnih barih, da si je zaslužil za šolanje. Bil je med vidnejšimi člani baletnih skupin Janine Charrat, Milorada Miškovića, Mauricea Béjarta ...
Ob mnogih antologijskih plesnih kreacijah, ki jih je izvedel na vseh pomembnejših svetovnih plesnih odrih, je deloval tudi kot baletni mojster v bruseljskem Ballet du XXe Siecle Mauricea Béjarta, tri leta je bil direktor Metropolitanskega baleta v New Yorku, štiri leta direktor Baleta Gulbenkian, tri leta direktor Baleta v Lyonu, med letoma 1992 in 1994 pa je vodil baletni ansambel HNK v Zagrebu. V New Yorku se je pri znamenitih plesalcih Marthi Graham in Joséju Limonu izpopolnjeval tudi v sodobnih plesnih tehnikah. Vodenje Metropolitanskega baleta je bil pomemben mejnik njegove kariere. Njegova predstava Romeo in Julija je bila na repertoarju v newyorškem MET-u celih dvajset let. Iz New Yorka je odšel v Lizbono. "Sergej Pavlovič Gulbenkian je po vojni po svetu prevažal nafto s tankerji. Denarja je bilo na pretek, 25 odstotkov se je iz fundacije vlagalo v biznis, vse drugo je šlo za kulturo in umetnost. Sekcij, ki so jih podpirali, je bilo ogromno, od aeronavtike, mikrobiologije do baleta, orkestra, muzeja moderne in klasične umetnosti. Pravi umetniški otok svobode. V razmerah fašizma se je po zaslugi Gulbenkiana lahko v umetnosti delalo neomejeno. Kakšna svoboda! Sam kot direktor baleta nisem imel nobenih problemov," mi je razlagal svojo portugalsko izkušnjo.
Iz Aten ga je svetovljanski režiser Kosta Spaić potegnil v HNK v Zagrebu. Po mednarodni karieri je bilo v domačih razmerah težko. "Spaić je postal intendant in je iskal nove sodelavce. Bil je politično zelo močan, a niti to mu ni pomagalo. Ko je odšel, sem prišel na črno listo bivše Jugoslavije, kasneje pa še na indeks nove Hrvaške. Postavili smo balet na sodobne temelje, a problem je bil, da ni bilo nikakršnih pravil. 1993. leta sem dal prav zato odpoved," pove.
Šparemblek piše tudi zelo pomembna poglavja slovenskega baleta. Po Pinu in Pii Mlakar je začrtal pot modernemu baletu pri nas. Na ljubljanskem baletnem odru je največ delal v osemdesetih letih - Weberna, Bachov Magnificat, Stravinskega Pulcinelo, Zgodbo o vojaku, Wagnerja, Beethovnovo Pastoralno simfonijo, Mahlerjeve pesmi ljubezni in smrti, Enigmo Gallus za TV, Epitaf za Srečka Kosovela z Aldom Kumrom ...
"Telo se spomni, če mu dopustite, da ne zamre. Če delate na telesu, obudite spomin, kakršnega ni v glavi," pravi najstarejši še dejavni koreograf na svetu, ki z družino živi v Zagrebu.
