"Roke so se mi tresle zaradi videnega. Gre za realnost reje, ki je šokantna - zato je video šokanten"

Po obisku na farmi Ljutomerčan in po dejstvu, da smo videli razmere, ki so bile precej drugačne od tistih na posnetkih, ki jih je izdalo Društvo AETP, je v pogovor privolila ena od snemalk (njeno identiteto hranimo v uredništvu). Za Večer je razkrila, kako je bilo več mesecev stati s kamero v roki in dokumentirati razmere.

​Kaj vas je spodbudilo, da ste se odločili za snemanje razmer na farmi Ljutomerčan?

"V tujini že obstaja neka platforma skritih preiskav na živalskih farmah. Motiviralo nas je to, da je veliko Slovencev reklo, da takšnih praks v živinoreji pri nas ni. Želeli smo se prepričati sami, zato smo začeli na skrivaj obiskovati naključno izbrane večje prašičje farme. Po nekaj že opustelih in nekaj nedostopnih smo kar hitro naleteli na Ljutomerčana in tam odkrili marsikaj. Farmo smo se odločili preučevati dalj časa, ker smo želeli narediti longitudinalno študijo. Da se prepričamo, ali gre za nek trenutek, ko se jim ni dalo pobrati trupel, ali pa je to res ustaljena praksa."

Koliko članov šteje vaša snemalna ekipa?

"Na to vprašanje ne želim odgovoriti."

​Premagale so jo solze

Kaj ste pričakovali, ko ste prvič stopili na farmo?

"Eno je podajanje posnetkov preko družbenih omrežij, nekaj drugega pa je, ko si tam. Slišala sem, da so živalske tovarne pekel na zemlji. Ampak nisem si mislila, da se take grozote dogajajo v Sloveniji. Razjokala sem se, ker sem bila tako obupana nad človeštvom. Ampak več grozot ko sem videla, pogosteje sem želela hoditi tja."

Kakšen je bil občutek med snemanjem? Kaj ste videli in doživljali?

"Ko sem bila tam, sem se počutila kot v transu. Okolica me je posrkala vase. V nekem trenutku je vse spalo, potem pa naenkrat hrup. Z živalmi sem navezala stik, zdelo se mi je, da imajo različne osebnosti, nekatere so bile zaupljive, spet druge pa čisto prestrašene in travmatizirane. Dihala sem globoko, vedno se mi je povišal srčni utrip. Nekaj drugega je, če greš tja enkrat kot novinar in poročaš o videnem. Naša snemalna ekipa je z živalmi preživljala čas, videvali smo iste prašičke, jih opazovali, dokumentirali. Najhuje pri vsem tem je občutek, da z njimi preživljaš čas, vidiš njihovo trpljenje, potem pa jih zapustiš. Ob tem sem občutila jezo in tudi nemoč. Takrat sem se prvič razjokala in se zavedela, da je edina moč, ki jo imam, kamera in ozaveščanje javnosti."

Zakaj posnetkov niste posredovali inšpekciji, zakaj ste se najprej obrnili na Društvo AETP, to pa takoj k medijem?

"Ker imam z inšpekcijo ogromno negativnih izkušenj. Sama sem že prijavljala marsikaj, ampak se ni nič zgodilo. Inšpekcija ne funkcionira. Želeli smo odpreti sistemski problem, pokazati, kakšen je standard, našli pa smo tudi kršitve. Menim, da če bi nadzor funkcioniral, teh praks ne bi bilo. Mediji in javnost pa so pritisnili na inšpekcijo."

Kako odgovarjate na očitke, da so posnetki nastali prej in ne v letih 2020 in 2021?

"Na nekaterih posnetkih se vidi, da smo uporabljali slabšo kamero, zato se morda res zdi, da so nastali pred petnajstimi leti. Imamo kartoteke in dokumentacijo, ki dokazujejo, da je bilo to posneto v tem času. Naredili smo napako, da se na posnetkih ne vidi datum."

Kako je potekalo snemanje?

"Nismo snemali dokumentarca. Šla sem v objekt in popisovala stanje, kar se vidi tudi po mojem načinu snemanja. Primerov je bilo ogromno. Ko sem hodila in videla odprto rano, sem jo posnela, šla dalje, videla kaj drugega, posnela, približala … Najprej smo nameravali zadevo prijaviti inšpekciji oziroma nekomu, ki bi imel moč kaj ukreniti."

Da ste šli na tujo posest brez dovoljenja, je jasno. Kako ste pa poskrbeli za biovarnost?

"Imeli smo zaščitna oblačila, v tem času smo obiskovali le to farmo."

​Šokantna realnost dokumentiranja

Zakaj inšpektorji in očitno tudi veterinarji ter jaz nismo videli tega, kar je videti na posnetkih?

"Ko smo mi hodili tja, se jim ni dalo očistiti umirajočih prašičev in oskrbeti ran. Zdaj so pa na udaru in seveda so stvari uredili. Verjamem, da so marsikaj uredile tudi druge farme. Res sem bila jezna na te ljudi. Ne pravim, da bi jih morali s povodcem sprehajati, ampak da niso oskrbeli niti odprtih ran, pa tudi ne razumem. Naša preiskava je trajala dalj časa in s presledki in v tem obdobju smo videli marsikaj, česar nekdo v enem obisku ne more. Sploh pa oni niso vedeli, da to lokacijo obiskujemo, tako smo videli njihov način dela, ko niso pod drobnogledom javnosti."

Video, ki ga je v vašem imenu obdelalo in izdalo Društvo AETP, je dramatičen. Je bil cilj posnetkov šokirati javnost?

"Društvo AETP je po mojem dobro prikazalo občutek obiska na farmi, ko greš nenapovedano nekam, kjer ne bi smel biti. Strategija iskanja dokazov je naredila ves posnetek tako dramatičen. Ni dodanih učinkov. Nisem se ukvarjala, na kak način naj to posnamem, ampak samo da imam dokaz tistih grozot. Roke so se mi tresle zaradi videnega, tema in luč sta, ker sem snemala ponoči in si nisem mogla prižgati luči, ker bi nas sicer odkrili. Gre za realnost reje, ki je šokantna - zato je video šokanten."

Koliko kršitev ste našli ob enem obisku Ljutomerčana?

"Zelo odvisno od dneva, včasih ogromno, včasih pa je bilo bolj znosno. Odvisno je tudi od faze produkcije. Pri mladičih je videti zelo grdo, umazano, veliko je smrti in umiranja malih pa kanibalizma. Pri svinjah pa načeloma ni trupel. Enkrat sem posnela eno brejo nabreklo, napihnjeno svinjo, povsod je gomazelo iz nje, smrad je bil ogaben, a se to na videu slabo vidi. Pustili so jo poginiti in potem so razdrli kletko, ker bi se drugače razpočila, odstranili pa je niso."

Pri brejih svinjah sem sama opazila, da je bilo že skoraj sterilno …

"Ja, ko jih prestavijo v prasitveni boks, svinje pred tem stuširajo, tudi boks sčistijo. V prasiliščih poteka najbolj delikatni del produkcije in zato sta tam nadzor in higiena malenkost višja. Ampak ta sterilnost se hitro izgubi, svinja je nepremično v tem boksu pet tednov. Izloča pa na isto mesto, kjer se skotijo mladiči. Enkrat sem snemala, kako je pred mano kotila. Tudi mrtve. Te potem zjutraj poberejo … Ne razumem zakaj, ampak to je del standarda. Tudi na bolj 'urejenih' farmah."

​Zaslužijo si, da jih zaprejo

Menite, da so bile podnevi drugačne razmere?

"Mislim, da ne, ker sem videla, da so bila trupla tam dalj časa, tudi odprte rane niso bile oskrbljene več dni. Bojim se, da je bilo enako, preden so se posnetki javno objavili. Mi smo vedno, ko smo prišli tja, našli kršitve."

Iskali ste napake. Kaj pa morda kakšne pozitivne stvari?

"Katere pozitivne stvari? To je res nizek standard, v tem ni nič pozitivnega."

Rekli ste, da ste obiskovali tudi druge farme. Se standardi na farmah razlikujejo?

"V Prekmurju sem videla ogromno zapuščenih hal, ponekod pa so zrasle nove, moderne. V eni izmed teh je bilo veliko manj živali in zanje so najbrž bolje poskrbeli, ker so imeli bolje razvito infrastrukturo. V teh je bilo kot v ogromnih hladilnikih, bolj higienično. Je pa res, da je šlo za druge vrste vzrejo. Pri Ljutomerčanu imajo mladiče in je več te groze, v teh novih halah pa so bili prašički že malo večji. Nas je nasploh šokiral nivo reje. Jaz osebno ne mislim kritizirati vseh prašičerejcev, Ljutomerčan pa si zasluži, da ga zaprejo. Potem sem zasledila, da je farma v lasti enega najbogatejših Slovencev, in mi je še bolj vse 'padlo'. Enkrat smo bili tudi na manjši kmetiji, kjer so imeli prašiče. Bilo jih je manj, ampak so bili natrpani in v svinjariji. Pogosto je problem še starost farme."

Glede na videno - kaj bi morali narediti za izboljšanje standarda?

"Menim, da bi moralo biti meso zelo drago, za živali bi se moralo bolje poskrbeti. Ampak po drugi strani pa verjamem, da v takem sistemu to ni mogoče, zato je po mojem edina rešitev, da živalskih industrij ni. Ne verjamem v strategije reje, ki bi omogočala živalim pravice."

V žepu novi posnetki

Ste snemali še kaj drugega? Bodo morda še kakšna razkritja?

"Delo bomo nadaljevali, zdaj smo že izkušeni. Lahko si obetate nova razkritja."

Kako komentirate odziv javnosti?

"Tako velikega odziva javnosti nisem pričakovala. Ta zadeva se je nemudoma razvila v napadanje določenega obrata. To ni bil prvotni namen. Vsi aktivisti so nam rekli, da bo nek odziv, ampak tako velikega ni pričakoval nihče. S tem sem začela verjeti, da nismo tako navajeni na nasilje, ampak da ga nočemo videti. Strategije reje bodo drugačne, če bodo ljudje vedeli, kaj se dogaja. Želimo podati to izkušnjo biti na farmi. Sama imam s tem več let izkušenj in imam precej jasno sliko in na srečo možnost z medijem to sporočiti javnosti."