Začetek prvenstva, prva tekma, to je vedno negotovost, ruleta. Ko gre po nizu prijateljskih tekem in dolgih pripravah prvič zares, se mnogi favoriti opečejo. Slovenija se ni. Saj se je po razliki v kakovosti vedelo, da bo tekmo z Venezuelo dobila. Bi lahko naši košarkarji bolje igrali v obrambi? Seveda, a s to obrambo je tako - vsega ne moreš ubraniti in ko pride še tak dan, kot so ga imeli Venezuelci, ki so zadeli čudo metov za tri točke ... Ampak naloga je opravljena, zmaga je tu - in to je za uvod svetovnega prvenstva edino pomembno.
Je moral Luka Dončić igrati več, kot bi sicer igral na takšni tekmi, so ga preveč utrudili že proti Venezueli, ki naj bi bila lahek zalogaj? Mislim, da ne. Še iz izkušenj iz časov, ko sem sam igral, sem prepričan, da Luka ni utrujen. Saj se je vmes znal šparati in na trenutke igrati, kolikor je moral. Zanj ni bojazni, Luka je pač - Luka. Opravil je svoje, znova vlekel slovenski voz, poleg tega pa primerno razigraval soigralce. Njih gre pohvaliti, da so mu sledili. Ponavljam, obramba bi lahko bila boljša, a morda so bila pričakovanja tako velika, da je kljub zmagi zaznati nekaj nezadovoljstva.
Stara zgodba, nekakšna "rakasta rana" Slovencev je dilema o Aleksandru Sekuliću. Govorice, kdo vodi reprezentanco, on ali Luka - ali malo prvi in malo drugi. Ve se, kdo je selektor. Fantje pa naj na parketu pokažejo, kaj zmorejo. In dokler zadeva deluje, ni problema. Ko ne deluje več, se itak ve, kdo je kriv.
Po prvi preizkušnji naših na Japonskem ostanem optimist. V prvem delu prvenstva velikih težav ne bi smeli imeti, tudi na naslednji tekmi z Gruzijo ne. Bo pa vsaka tekma drugačna, po izrazitih strelcih z razdalje, Venezuelcih, bodo Gruzijci nad nas šli z višino in igro pod košema. Ampak saj znamo opraviti s tem. Hitrejše košarkarje imamo in po agresivni obrambi bi morali nasuti nekaj lahkih košev. Ko pride tista običajno odločilna tretja četrtina, velja potegniti in zadržati prednost. Ko bomo naprej iz te skupine, pa bo že marsikaj odvisno od dnevne forme.