Štajerske zamere v kot. Mariborski lokalpatriotizem na stran. Slovensko nogometno moštvo je znova na delu! Z današnjim razkritjem seznama reprezentantov selektor Matjaž Kek začne lov na evropsko prvenstvo 2024. V Ljubljani, žal le v Ljubljani. Dolgo čakamo na naš Euro, celih 23 let, od tistega norega Amsterdama in velike čage. Predolgo?
Če pogledamo samo prejšnji konec tedna: naši asi zmagovito kolesarijo od Pariza do Nice, od Tirenskega morja do Jadranskega, iz Planice skačejo do dna v Oslu, disk na Portugalskem mečejo nenormalno daleč ... Če se ozremo širše: v NBA delamo trojne dvojčke, v NHL nabijemo štiri gole na tekmo, v odbojki smo velesila ... Ampak ker nismo od boga poslan športni narod, ki bi bil v dvomilijonski izvedbi povsod zraven, je tu vprašanje - si drznemo biti še na takem dogodku, kot je nogometni Euro '24? Hja, tu nastopita dve teoriji ...
Odkar na EP sodeluje kar 24 držav, se resda zdi, da je na nogometni čagi izmenjaje pol Evrope, le mi nikoli. Toda po letu 2000 jo je od daleč gledalo še 22 od sedanjih 55 članic Uefe. Ker vem, da ste si vedno želeli popoln seznam reprezentanc, ki so po Euru '00 delile usodo Slovenije - pred vami je!
Obstaja četverica, ki nam je z medsebojnima tekmama na tistem Euru nabila prekletstvo, da smo vsi skupaj obtičali v milenijskem letu. Ta luksuzni klub tvorijo Norveška ter Srbija in Črna gora in še Kosovo, ki je bilo takrat skupaj s Srbi in Črnogorci del reprezentance ZR Jugoslavije. V drugem rangu tiči reprezentanca, za katero je čudno, da še ni bila na Euru: Bosna in Hercegovina. V tretjem sta moštvi, ki bi morda lahko kaj naredili, če ju srečata pamet in sreča: Ciper in Izrael. Četrtega tvorijo reprezentance nekdanje Sovjetske zveze: Armenija, Azerbajdžan, Belorusija, Estonija, Gruzija, Kazahstan, Litva in Moldavija. V zadnjem pa so premalo resne nogometne miniature, da bi jih kdaj videli na zaključnem turnirju: Andora, Ferski otoki, Gibraltar, Liechtenstein, Luksemburg, Malta in San Marino.
To je nič več in nič manj kot 42 odstotkov vseh članic Uefe. S tem teorija, da moramo biti zraven, pade. Toda preden Kek s tem seznamom, ne s svojim, začne mahati pred nosom predsedniku NZS Radenku Mijatoviću, češ, da nam oditi na Euro ni nuja - pozor! Saj nismo neki nogometni jebivetri. Imamo fante, ki zabijajo strašne "frajštose" v Turčiji, mladca, ki v Avstriji v nekaj sekundah zabije hat-trick, golmana, ki je veljal za najdražjega na svetu, tipe, ki v Atenah igrajo kot grški bogovi. In imamo kvalifikacijsko skupino, v kateri zares velja - zdaj ali nikoli. Četudi drži ona, da danes vsi znajo igrati nogomet. Ga znamo igrati bolje od Finske, Kazahstana, Severne Irske in San Marina? Od Danske ne, ona bo prvakinja skupine, mi gremo na Euro kot drugi.
Okej, malo heca, dandanes nihče ni od muh. A izgovorov nam pač zmanjkuje. Ker potem ko nas je proti EP leta 2004 vodil Bojan Prašnikar za Bežigradom, 2008 Branko Oblak in Matjaž Kek v Celju, 2012 Kek v Stožicah in Ljudskem vrtu ter 2016 Srečko Katanec na istih prizoriščih, k EP 2020 pa Kek le v Stožicah, nam je zmanjkalo izgovorov. Vsi izgovori so že bili, od strela Dada Prša pod rebri Mladena Dabanovića za uničene sanje, od preizkusa 60 reprezentantov v enem samem ciklu, od prvega dela pomlajevanja moštva pa čez v drugega ... In predvsem imamo zdaj en sam stadion, kot so si menda poželeli nogometaši. Vlogo Bežigrada, ki nas je s Katancem ponesel na EP 2000 in SP 2002, Ljudskega vrta, ki nas je s Kekom spravil na SP 2010, zdaj igrajo Stožice. Ajde, gremo!
Bo Nemčija naš drugi Amsterdam?
Bo Slovenija po 24 letih, po nepozabni vseslovenski veselici v Amsterdamu, igrala na evropskem prvenstvu v nogometu? Bomo šli kot vsaj drugouvrščeni čez skupino z Dansko, Finsko, Kazahstanom, Severno Irsko in San Marinom? Je na seznamu, ki ga danes objavi selektor Matjaž Kek, kaj prostora za nogometaše iz naše lige, ne le za legionarje? Kup vprašanj, dragi bralci in bralke Večera, na katera nam pomagajte odgovoriti. Pišite nam na sport@vecer.com ali na borut.planinsic@vecer.com. Vaša mnenja objavimo v ponedeljkovi številki Večera.
