Florjan Rajšp, mladi predsednik 150-letnega gasilskega društva v Lenartu: Vedno in povsod dam od sebe največ

Predsednik PGD Lenart Florjan Rajšp je človek s trdnim stiskom roke, zelo natančen, rad ima red. Prepričan je, da brez tega ne gre. Zlasti če želi svoje vsakodnevne obveznosti in prostočasne aktivnosti opraviti, kot je treba. Prihaja iz naselja Žitenci v občini Sveti Jurij v Slovenskih goricah, sicer pa je razpet še med Lenart, kjer vodi prostovoljno gasilsko društvo, ki šteje kar 125 članov, in Gornjo Radgono, kjer po poklicu inženir strojništva v oddelku za tehnologijo s sodelavci skrbi, za "karseda nemoten potek dela in urejanje delovnih mest s pozitivnim dolgoročnim vplivom. Seveda zraven gasilcev in službe najdem čas tudi za ženo in družino, športne aktivnosti ter ostalo. Vedno se trudim, da dam od sebe največ, ko nekaj delam, in da pri tem pustim pečat."

Predsednik je bil tudi ena od gonilnih sil, ko so s slovesnostjo in veselico konec avgusta obeležili 150-letnico PGD Lenart. "Ob našem jubileju me prevevajo neverjetni občutki. Veseli smo, da so krajani Lenarta in širše začutili to in prišli z nami praznovat. Ko po vsem delu in pripravah vidiš množico in veselje ob druženju, ti pade breme z ramen. Od ljudi smo že med dogodkom in tudi kasneje prejemali pohvale in priznanja, zato smo dobili še dodaten zagon za nadaljnje delo." Na osrednji slovesnosti je Rajšp v imenu PGD Lenart prejelo plaketo podravske regije in zlato plaketo Gasilske zveze Slovenije (GZS). Sam pa je v družbi poveljnika PGD Lenart Maria Greifonerja izpostavil trud Ljubice Omerzu, ki je veliko časa in truda vložila v pripravo biltena, izdanega ob obletnici. Posebno pozornost so pripravili tudi za Marico Ajlec, ki je najvišje odlikovana lenarška gasilka doslej, iz rok predsednice države Nataše Pirc Musar je prejela plaketo gasilca.

Predsednik Rajšp je ponosen na vse člane društva, tiste, ki so na osrednji slovesnosti prejeli priznanja, in tudi ostale. Pri tem poudari, da so ti ljudje vedno pripravljene pomagati. Priznanja Gasilske zveze Slovenije so na slovesnosti prejeli Maja Petučnik, Matjaž Pirš, Andrej Premzl, Gregor Borko, Nejc Cafuta, Tomaž Cafuta, Matjaž Dobaj, Iris Kozel, Gregor Kurnik, Tadej Neuvirt, Tadej Vogrin in Boris Vrbnjak. Priznanje I. stopnje GZ Lenart sta dobila Mario Greifoner in Gregor Pečko. Odlikovanja GZS, gasilske plamenice, ki se podeljuje za posebne dosežke in izkazane sposobnosti, pa so bili deležni Štefan Kukec, Gašper Miha Šijanec, Borut Arcet in Štefan Fras. "Tudi sam sem prejel nekaj priznanj v gasilstvu, a mi ta ne pomenijo toliko, kolikor mi pomenijo znanje, zaupanje in prijateljstvo. Mogoče bom nekoč drugače razmišljal, sedaj na to gledam tako. Zelo pomembne ​so mi izkušnje, da sem se veliko praktičnega naučil med gasilci ali sem sam komu pomagal spoznati kaj novega. To se mi zdi največ vredno," izpostavlja.

Ob koncu proslave ob 150-letnici gasilskega društva v Lenartu je Ljubica Omerzu na oder povabila še ženi predsednika in poveljnika PGD Lenart ter poudarila, kakor pomembna je za gasilca podpora v domačem okolju. "Žena Monika ni gasilka. Povabil sem jo, da bi se pridružila, toda dejala je, da gasilstvo ni zanjo. Družine prav vsakega gasilca in gasilke so pomembni členi, da lahko društvo deluje. Zavedam se, da je potrebnega precej odrekanja za vsa izobraževanja, vaje, intervencije. Kdor od zunaj to spremlja, morda težko razume, kako si lahko tako 'nor', da vstaneš sredi noči, greš na intervencijo, nato pa zjutraj v službo kakor običajno. Pri tem te vodi notranji čut, ki ga ima človek v sebi, zdi se ti samoumevno, da greš pomagat." Od marca lani do junija letos je trajala obnova njihovega gasilskega doma, še izpostavi Rajšp. Uredili so streho, fasado, pisarne, sanitarije in zgornje prostore. Seveda imajo še več načrtov, povezanih z gasilskim domom, njegovo okolico in gasilsko opremo.

Florjana Rajšpa ste morda videli tudi na odru na kakšni glasbeni prireditvi. "Res sem bolj intenzivno prepeval s prijatelji v Vokalni skupini Il Divji, a sem konec leta 2019 to opustil, ker nisem mogel več usklajevati napornih urnikov petja in službe. Takrat nihče ni vedel, da bo nato covid-19 ustavil svet in da se bo marsikaj spremenilo. Verjamem, da če bi se to zgodilo nekoliko prej, bi še danes pel s prijatelji. Glasbene šole sicer zaradi težav z glasilkami nisem obiskoval. Najprej sem prepeval v župnijskem cerkvenem zboru, v srednji šoli pa smo s fanti pričeli prepevati, kasneje pa je pod imenom Il Divji to postala zelo obširna zadeva."

Rajšp ob vseh aktivnostih še vedno najde čas tudi za nove izzive, proste dni rad preživi v naravi. "Z ženo imava parcelo z nekaj sadnega drevja. Sicer pa se zmeraj česa novega učim, v delavnici razdiram kakšen star stroj, kaj popravljam in podobno. Dela nikoli ne zmanjka. Redno se trudim skrbeti za kondicijo in s tem za zdravje. Tudi na področju strojništva, ki je zelo široko področje, se trudim na vsakem koraku opazovati in najti kaj novega oziroma kakšno dodatno idejo, ne glede na to, ali je to za doma ali za službo."

Na ta način je njegov urnik hitro natrpan. "Že med študijem sem opazoval, da bolj ko sem imel poln urnik, bolj mi je uspevalo. Še danes delam tako, čeprav so se nekateri hobiji in dejavnosti pač menjali za druge. Zavedam se, da v življenju lahko pustimo za seboj samo pečat, ostalo bo pozabljeno. To seveda ne pomeni, da bi si želel kakšen kip ali kaj podobnega. Želim le krojiti svet, ki bo uspešen, dober in povezan še naprej za naše zanamce. Prav tako se zavedam, da bodo na koncu življenja res pomembni zgolj spomini, prijatelji in družina. Zato težim k temu, da delujem v skladu s tem."