Kakšna je razlika med gostilno in ščegetavčkom? Večina moških lažje najde gostilno.
V svetu humorja ščegetavček oziroma klitoris ostaja uganka: menda je zelo majhen in menda ga je zelo težko najti. Včasih se zdi, da medicino kot znanost precej bolj zanima penis kot ščegetavček, piše Helen King, zaslužna profesorica klasičnih študij s The Open University. Vse do nedavnega je bilo število živčnih končičev na ženskem ščegetavčku le ocena, ki je temeljila na ugotovitvah raziskav na kravah. Toda najnovejša raziskava, končno opravljena na ščegetavčkih žensk, je pokazala, da ga sestavlja več kot 10 tisoč živčnih vlaken, torej 20 odstotkov več, kot smo mislili do zdaj. Znanstveniki so v okviru svoje nove študije proučili tkivo ščegetavčka, ki so ga v znanstvene namene podarili transspolni moški, ki so prestali operacijo za spremembo spola iz ženskega v moškega. Tkivo so pobarvali in tisočkrat povečali z mikroskopom, po zaslugi česar so lahko prešteli vsa živčna vlakna.
Raziskava je v bistvu nadaljevanje študije, ki jo je leta 2005 izvedla avstralska urologinja Helen O'Connell, ki je s pomočjo MRI-slik ženskih spolnih organov prva na svetu določila položaj ščegetavčka. Izkazalo se je, da klitoris sploh ni tako majhen in da pravzaprav lahko vidimo samo deset odstotkov tega organa. Helen O'Connell se spominja, da se je med študijem medicine učila iz učbenikov, v katerih ščegetavček sploh ni bil omenjen, medtem ko so ženski spolni organi veljali za "napako". Zadala si je nalogo, da bo poskrbela za boljše razumevanje tega dela ženskega telesa.
Mesto, ki je samo po sebi erotično
Tako penis kot ščegetavček sta erektilna organa. Poleg malega vidnega zaobljenega dela, glavice, sestavlja ščegetavček še erektilno tkivo. To se ob vzburjenju napolni s krvjo, zaradi česar se ščegetavček podaljša in lahko meri tudi do devet centimetrov, kar pomeni, da je daljši od nevzburjenega penisa. To je pomembno, ker se v stanju vzburjenosti "čebulice" (žleze) na ščegetavčku tako podaljšajo, da dosežejo vagino in sečnico. In tedaj lahko užitek potuje.
O ščegetavčku se ne pogovarjamo samo preteklih nekaj desetletij. Pravzaprav so ga omenjali že v starogrški in starorimski medicini. Tedaj je bil znan kot "mesto, ki je samo po sebi erotično", pravili pa so mu tudi vrata maternice, mali jeziček, fižolček in jagoda mirte. Toda večina teh imen je nakazovala, da je majhen.
Skozi vso dolgo zgodovino ščegetavčka so skoraj vse študije o njem temeljile na seciranju trupel ljudi ali živali in ne na proučevanju teles živih žensk. Leta 1844 je nemški anatom George Ludwig Kobelt s pomočjo ščegetavčka, izrezanega iz trupla neke umrle ženske, ilustriral tako njegov vidni del kot tudi notranje dele, s čimer je precej izboljšal predstave o njegovi pravi velikosti. Kobelt je vbrizgal tekočino v krvne in limfne žile, da bi videl in bolje razumel, kako se erektilni organi oskrbujejo s krvjo. Trdil je, da precej več živcev s krvjo oskrbuje ščegetavček kot vagino, zato se mu je zdel veliko bolj pomemben za spolni užitek.
Nov, neuporaben del ženskega telesa
Kobelt ni bil prvi, ki je ugotovil, da je ščegetavček kar velik organ. Nizozemski zdravnik in anatom Regnier de Graaf je leta 1672 v svoji knjigi Razprava o razmnoževalnih organih žensk zapisal, da je imelo vsako žensko truplo, ki ga je seciral, "ščegetavček, zlahka zaznaven z očmi in na otip". Opisal je tudi "druge dele" klitorisa, skrite v maščevju ob sramnici, vključno z žlezami. "Močno smo presenečeni, da nekateri tega dela ženskega telesa ne omenjajo več, kot da v univerzumu narave sploh ne bi obstajal," je v svoji knjigi med drugim napisal de Graaf. Pred njim so mnogi anatomi zanikali, da sploh obstaja kaj takega, kot je ščegetavček. Celo Andreas Vesalius, anatom, zdravnik in avtor ene najbolj znanih knjig o človeški anatomiji De Humani Corporis Fabrica (O zgradbi človeškega telesa), je zanikal govorice o obstoju ščegetavčka in je zanj dejal, da je le "nov, neuporaben del ženskega telesa".
Vsi se seveda niso strinjali z njim in leta 1559 je italijanski kirurg Realdo Colombo objavil svojo knjigo De re anatomica (O anatomiji). Pri Colombovih raziskavah je tako kot pri raziskavah O'Connellijeve zanimivo predvsem to, da ne temeljijo samo na seciranju trupel, ampak tudi na proučevanju teles živih žensk. Svoje odkritje je označil za čudovito, "mojstrsko narejeno" stvar, za mesto ženskega erotičnega užitka: majhna bulica, ki - če jo drgnemo s penisom ali mezinčkom - ženski povzroči velik užitek in sproži pretakanje semena v vse smeri, "hitreje kot veter". Ena od oznak za klitoris je bila v latinščini "gaude mihi", ki v prevodu pomeni zadovolji me.
Užitek ali razmnoževanje
Znanstveniki v preteklosti ščegetavčku niso namenili toliko pozornosti zato, ker ženski omogoča užitek, ampak ker so bili prepričani, da morata tako ženska kot moški doseči orgazem, da bi spočela otroka. Na užitek so torej gledali kot na nekaj, kar je nujno za spočetje, in ne na nekaj, kar je lahko tudi samo sebi namen. To staro strditev smo lahko po mnogih letih znova prebrali v članku, leta 2019 objavljenem v strokovni reviji Clinical Anatomy, v katerem je reproduktivni fiziolog Roy Levin namignil, da se, ko je ščegetavček vzburjen, spremeni sluznica reproduktivnega trakta, s čemer se povečajo možnosti za spočetje. In čeprav ve znanost danes o ščegetavčku več kot kadarkoli prej, še nismo povsem na cilju, saj so nedavne raziskave pokazale, da veliko žensk še vedno ne pozna dovolj dobro svojih spolnih organov.
